Iz koncesijske dajatve se zbirajo tudi sredstva za štipendiranje in študentske domove. Čista neumnost. Ko poslušamo zagovornike študentskega dela s strani študentskih organizacij je njihov glavni argument proti ukinitvi študentskega dela to, da je študentsko delo socialna kategorija. Da si brez njega veliko, predvsem študentov iz revnejših družin študija enostavne ne bi moglo privoščiti. In te, že tako revni, naj sedaj iz svojega zaslužka plačujejo še štipendijo za druge in razvoj študentskih domov? To pa je sociala. Bogato razvajeni mamin sinček, pa je te solidarnosti seveda opravičen.
Nadalje gre del koncesijske dajatve za izvajanje obštudijskih dejavnosti. In znova naredimo popolnoma isti miselni preiskus kot v prejšnji točki. Ter seveda zaključimo populistično z tem, da znova socialno ogroženi, ki so prisiljeni delati med študijem subvencionirajo obštudijske dejavnosti bogatunom. Ja je populistično. Ampak ali morda ni res?
Zadnji del koncesijske dejavnosti gre za delovanje študentskega servisa. Par %. V bistvu niti ni visok. In administracijo je pač treba plačati. Pri tem delu pa je sporno to, da plačujejo tako tisti, kjer jim je ŠS dejansko zagotovil delo, kot tudi tisti, pri katerih ŠS zgolj pobira koncesnino, ker je pač pooblaščen za izdajo napotnic.
Sprememba, ki bi odgovorila na vsa ta vprašanja je zelo enostavna. Podjetjem naj se omogoči, da študentsko delo izplačujajo tako, kot sedaj recimo delo po avtorski pogodbi. Izpolnijo obrazec REK2, ga posredujejo preko sistema edavki, ter izplačajo študentu - delavcu, neto znesek. Ob tem seveda obračunajo in plačajo tudi morebitne prispevke za poškodbe pri delu ipd...
Popolnoma enako lahko seveda naredi tudi študentski servis, kar mu omogoča, da še naprej opravlja svoje poslanstvo. Pri čemer mu njegove provizije, ki jo jasno potrebuje za izvajanje svojih storitev ne bi v naprej predpisal.
Že kar nekaj časa je pri edavkih predpisano, da se poleh agregatnih podatkov posredujejo tudi podatki o konkretnih prejemnikih, in to pri vsakem izplačilu posebej. Na ta način bi država torej pridobila tudi centralno evidenco študentskega dela, ki je sedaj nima, kar pa omogoča marsikomu ribarjenje v kalnem.
Ob tem seveda obstaja še vprašanje omejitve obsega takšnega načina dela. Na letni osnovi bi bilo lahko omejeno z višino minimalne plače. Pri posamezniku pa še omejitev števila let, ki jih lahko nameni študentskemu delu. 5 let na posameznika. Za študije, ki trajajo dlje, pa lahko posebej pridobi dovoljenje še za nadlajna leta, ob pogoju da je seveda vpisan v ustrezni letnik takšnega programa.