Pahorjeva odločnost

Pahor je kar malce alergičen, če mu kdo omeni da je neodločen in preveč menca. Že večkrat je poudaril, in večkrat mu je takšen nastop tudi uspel, da je ODLOČEN in da nima nobenega problema sprejemati tudi odločitev s kompleksnimi posledicami.

Dejstvo: Pahorju se je po treh mesecih, po tem ko je pristojni minister že podal odstopno izjavo in bil razrešen, končno jasno izjasnil glede psov v primeru Baričevič. Po njegovem mnenju, bi jih bilo potrebno usmrtiti takoj po prvi odločbi.

Pravo Pahor! Saj ni bilo težko, in za tako pomembne odločitve si je potrebno vzeti čas. Sedaj je nekako tudi jasna "dolžina lajtenge".

Jelinčič ni kriv. Ali pač?

Politično trgovanje z poslanskimi glasovi je v političnem sistemu kakor ga imamo v Sloveniji praktično uzakonjeno. Brez koalicije vlade praktično ni mogoče sestaviti. Koalicija pa že sama po sebi pomeni, da bo vsaka od sodelujočih strank nekje popustila, da bo lahko realizirala vsaj del svojega programa. Da bodo pri nekaterih odločitvah pač glasovali v nasprotju s svojim prepričanjem zato da bodo na drugem področju pridobili tudi glasove drugih in s tem uveljavili del svoje volje.

Drug primer, morda še bolj razumljiv pa so lokalni interesi. Ker poslanec kandidira v svojem okraju, je logično, da je pri temah, ki se dotikajo njegovega okraja lokalpatriot. Da stisne glas tudi za tisto cesto ali kanalizacijo, čeprav je to v nasprotju z njegovim političnim pogledom. Nenazadnje smo vsi pod kožo krvavi. In lepo se je domov zapeljati po asfaltirani cesti.

Tako da Jelinčičevo trgovanje ni v bistvu nič posebnega. Podprl bo ministra, le ta pa bo v zameno poskrbel za asfaltiranje ceste, pardon, zemljišče za letalski muzej. Čisto pragmatično gledano, se je v situaciji, ko se bi sicer odločalo ali je minister imel od zlorabljenih psov kakšne koristi ali ne, skorajda bolje skriti za golim pragmatizmom. Jelinčič verjento s tem nikoli ni imel problemov. Konec koncev se rad kaže takšen kot je, in če je potem izvoljen, je to pač demokratična izbira plebsa.

Na strani ministra pa izgleda malce drugače. Minister je pa storil neko dejanje, prenos zemlje iz države na občino, zaradi lastnih koristi. Zato da ostane minister. Saj tudi poslanec gleda svoje koristi, vendar je vseeno drugače. Pri ministru, ki je izvršna veja oblasti, je to veliko bolj direktno. Zato je tudi krivda, veliko bolj direktna. Poslanec je precej bolj osebna funkcija, kajti izvoljen je bil on, minister je bil pa izvoljen da vodi ministrstvo. In ima interes ministrstva in vlade ter države prednost, pred njegovimi interesi, precej bolj kot pri poslancu.

Pa vendarle. Kdo je bolj kriv. Tisti ki žakelj drži ali tisti, ki vanj meče? In iz tega vidika, tudi do našega dragega, pardon, plemenitega Jelinčiča ne moremo biti ravnodušni.

V tej celotni zgodbi imamo pa še enega klovna. Namreč predsednik državnega zbora, g. Pavel Gantar, si je v komentarju na ta dogodek privoščil par takšnih nesmislov, da je močno vprašljivo ali je primeren za takšno častno funkcijo. Predsednik parlamenta je namreč tretji človek države, po predsedniku republike in predsedniku vlade. In, če gre takšen človek trositi neokoli teze, da je poslanec nevezan za svoje odločitve (kar je res), in mora vedno glasovati v skladu s svojim prepričanjem (kar je idiotizem) očitno ne razume dobro sistema, v katerem se nahaja. Kot sem že na začetku povedal, je namreč trgovanje z glasovi, s tem pa glasovanje v nasprotju z lastnim prepričanjem, nekaj povsem običajnega. Lahko da g. Gantar tega ne razume, lahko pa da se je le v žaru obračuna z političnimi nasprotniki enostavno zlagal. Povedal drugače, kot v resnici misli. Ali pa se le nerodno izrazil. Saj verjetno sam ne verjame, da so naši poslanci (z izjemo enega ali dveh) brezmadežni angelčki?

(Zapisano je osnovano na dosedanjih poročanjih medijev, po katerih obstaja utemeljeni sum, da je Jelinčič Pogačniki ubljubil podporo pri interpelaciji v zameno za zemljišče za letalski muzej, ki ga je Pogačnik baje prenesel na občino, kjer bi muzej zgradili)

Neosocialisti v Sloveniji

V raznih razprava beseda velikokrat nanese na to, da ne smemo vsega gledati zgolj ekonomsko, kar se ponavadi razlaga kot gledanje samo na profit. Da je potrebno gledati tudi na ostale vidike, kot so socialni, ekološki in etični.

Zadnji takšen poziv je zapisal neosocialistični dr. Franjo Štibljar.

Če že lahko razumemo podjetnika, ki se odloča zgolj na osnovi profita, to za državo oz. vlado ne sme biti ključno. Ja, vlada mora pogledati širše in upoštevati tudi vidike, kot jih navajajo neosocialisti. Pa vendar vlada ne sme ostati le pri tem.

Ob privatizaciji podjetij so bili pogosti očitki glede tega, da bo privatizacija prinesla stremljenje za dobičkom, kar bo rezultiralo v odpuščanju (socialni vidik), večjem pritisku na delavce (etični vidik) in se požvižgajo na naravo (ekološki vidik).

Zanimivo pa da te isti ljudje, ki se imajo za ekonomiste, pozabijo na vse druge aspekte, ki bi jih širši pogled moral vsebovati. Recimo kolikšno škodo je povzročil Telekom s tem, ko se je na vse kriplje trudil omejevati konkurenco, da je lahko ustvarjal ekstra profite na recimo račun vezave ADSL in ISDN priključka. Koliko se je s tem upočasnil razvoj, s tem pa tudi prestrukturiranje in marsikatero novo delovno mesto. Seveda so Telekom pri tem početji zagovarjali z enakimi argumenti, kot jih uporablja dr. Franjo Štiblar. Sociala, etika, ekologija.

Nižje cene storitev, ki jih omogoča konkurenca za razliko od (državnih) monopolistov, omogočajo nove storitve, lažji vstop v panogo, lažji pričetek z lastno dejavnostjo.

Ali je obdržanje delovnega mesta za naslednjih pet let, res pomoč delavcu? Če je jasno, da takšno delovno mesto na daljši rok nima perspektive? To je le odlaganje problema. In v vmesnem času, bo delavec starejši, bo še manj pripravljen na spremembo. Na drugi strani pa bo še več bolje izobraženih kitajcev, ki bodo še bolj konkurenčni.

dr. Franjo Štiblar, se zateče tudi k populističnim floskulam, "Če nismo sposobni sami gospodariti, si ne zaslužimo samostojnosti", igranje na nacionalno struno torej. Seveda mu na to nihče ne bo odgovoril "ne zaslužimo si je" in potem napačno logično sklepal "seveda smo sposobni". Ampak od teka okoli goreče hiše in tuljenja "nekdo mora nekaj storiti" se še nobena hiša ni pogasila.

Za konec ni odveč še definirati neosocialista - to je ugleden strokovnjak, ponavadi ekonomist, ki zagovarja socialne, etične in ekološke vrednote, kar mu omogoča poleg državne plače zaslužiti še postrani v kapitalskih družbah kot je na primer Ekonomski inštitut pravne fakultete d.o.o., ki se trži predvsem s pomočjo imena pravne fakultete zaslužek in dobički gredo pa konkretnim lastnikom.

Ustanovni šlani neosocialistične zveze - pardon Ekonomskega inštituta d.o.o. so:

• Križanič Franc (13%)
• Mencinger Jožef (19%)
• ŠTIBLAR FRANJO (5,5%)
• PLIVERIČ MARJETA (11%)
• Bole Velimir (30%)

Del pa ima v lasti kar podjetje samo.

Vir: AJPES

Podjetje ima cirka pol miljona prihodhov, dobička pa ne. Ker izplačano dobi verjetno tisti, ki je posamezen posel pridobil (zlobiral) in izvedel.

PS: Sita vrana lačne ne razume. Ali lahko nek dr. Štiblar, ki poleg dobro plačane službe v javnem sektorju, kasira še po drugih linijah, res razume položaj delavcev?

Realnost slovenske politike - brezjajčnost

Ni presenečenje, da so v parlamentu praktično soglasno sprejeli povišanje minimalne plače. Saj se vendarle vsi poslanci zavedajo, da bodo za naslednji mandat morali biti ponovno izvoljeni. In kdo bi takrat želel volilcem razlagati, zakaj je bil proti.

In tudi ni presenečenje, da so bili vsi načeloma za, pa imeli vseeno veliko za povedati kaj vse je narobe z tem predlogom. Od tega da je prepozen, da je polovičarski, ipd... Pa vseeno glasovali ZA.

No vlada in parlament so svoje opravili. Če se bodo uresničile črne napovedi, kaj bo to povzročilo, bodo pa imeli novo priložnost se izkazati pred volilci - z udrihanjem po mračnih kapitalistih, ki bodo odpuščali. Win - win situacija. Za vlado in poslance. In edino njih!

Zakaj imamo tako drago državo...

...in tako obširen javni sektor.

Poglejte to poročilo: Poročilo ministrstva za kmetijstvo

14 strani o tem kaj se je dogajalo z psmi. Ali si upate prešteti vse udeležene inštitucije? Vse udeležene strokovnjake? Ali si upate oceniti število porabljenih delovnih ur, in nenazadnje stroške povezane z tem?

Saj morda je del teh stroškov celo kril lastnik psov sam. Morda. Ampak tudi njegove stroške v končni fazi krijemo davkoplačevalci. Kolikšen delež prihodkov njegovega podjetja izvira iz javnih virov, koliko iz zasebnih, nisem našel. Verjetno pa vsaj pol.

Ena od osnovnih funkcij države je sodno varstvo. Da ima posameznik zagotovljene možnosti uveljavljanja svojih pravic in zagotovljene svoboščine. Tudi kar se tiče psov. Zato ne moremo v tem primeru kar pavšalno oceniti, da je bilo vse skupaj brez veze. Ne, lastnik je pač izrabljal (in zlorabljal) pravna sredstva, ki jih je imel na voljo.

Vsekakor pa ne moremo tudi mimo ideje, da država, ki toliko energije in delovnega časa izgubi na takšnih primerih, kaj veliko drugega kot propasti ne more. Dekadenca takšne družbe, še posebej pa njenih elit, je očitna in neizbežna.

Izhod iz tega ne bo enostaven. Le upamo lahko na dodatno poglobitev krize in nove pošiljke snega. Prvo, da se sistem bolj prečisti, drugo da bodo tudi najbolj prikrite zveri pustile svoje sledove.

PS: Koliko je Slovenija pomagala Haitiju v primerjavi s stroški tega procesa?

Semoličeva socialna kapica

Vladna izhodna strategija, ki je bila predstavljena prejšnji teden, zakonske rešitve pa so napovedane za prvo polovico leta, se pravi NE pred poletjem, vsebuje tudi tki. socialno kapico. Za kaj gre?

Prispevki na plače (pokojninski, zdravstveni, pa še ene par dodatnih) niso navzgor omejeni, čeprav pravice izhajajoč iz teh prispevkov so. Zaradi precejšnje višine prispevkov (22,1% delojemalca + 15,9% delodajalca) predstavljajo precejšen strošek. Z določitvijo zgornje meje želi vlada narediti sistem bolj "pravičen".

Je pa "pravičnost" ena takšna subjektivna kategorija. In Semolič, sindikalni pomembnež, pravilno ugotavlja, da bo imel ta ukrep vpliv le pri tistih, ki imajo visoko plačo. Kar je res. Zato se s tem ne more strinjati.

Pozablja pa naš (pre)dragi sindikalni boržuj Semolič par dejstev:

1. Tisti z visokimi plačami poznajo mehanizme in imajo vzvode ter znanje (ali pa si vsaj lahko plačajo davčnega svetovalca), da se plačevanju tako velikih prispevkov povsem legalno izognejo. Izogibanje pa ne pomeni le tega da ne plačajo prispevkov, ampak se ponavadi s tem izognejo tudi dohodnini. Če je nekaj s strani plačevalca davka dojeto kot "nepošteno" se bo temu še z toliko večjim veseljem izognil.

2. Podjete ustvarja neko dodano vrednost. Nobena skrivnost ni, da si kos najprej odreže tisti, ki ima v podjetju največjo moč - se pravi lastnik. Nato si svoj kos odrežejo (dobro plačani) člani uprave in ostali za podjetje bolj pomembni. Na koncu pa sledijo plače za običajne delavce. In, če tisti dobro plačani, pokurijo večji del razdelitvene pogače (zaradi visokih prispevkov) bo za delavce ostalo manj. Morda kruto in nepošteno, ampak je že tako, da je bog najprej sebi brado ustvaril.

3. V Sloveniji so si razni cehi in lobiji izpogajali svoje pozicije. Predvsem na račun šibkih vlad, ki so želele ugajati in so si s tem kupovale glasove. Zato imamo na marsikaterem področju nesorazmerja. In takšna cehovska pogajanja, kakršna želi sedaj voditi tudi Semolič za delavce, so delavcem predvsem v škodo. Zato bi moral odločno nastopiti proti njim, ne pa da se jim pridružuje.

Semolič bi si v bistvu želel deliti plače v zasebnih podjetjih. Naj dajo več delavcem na minimalcu, in manj požrešnim dobroplačancem. Sliši se lepo. Ampak za kaj več kot pobožno želeti si, pa nima pristojnosti niti predsednik vlade, kaj šele nek sindikalni uradniček. Kaj zmore planski pristop na državnem nivoju smo lepo videli v prejšnjem sistemu. Verjamem, da se nekaterim kovca po njem. Ker so bili na pravi strani. In tudi takrat to ni bila delavska.

Kakšen zdravstveni sistem želimo

Nikakor se ne morem znebiti občutka, da bi odgovorni najraje imeli zdravstveni sistem, v katerem bodo zdravniki in ostalo osebje, zavezano le hipokratovi prisegi in se bodo nesebično trudili za dobro pacientov. Za to bodo nagrajeni z dobro plačo, par procentov višjo, kot jo imajo sicer v ostalih poklicih z visoko izobrazbo. Saj je pač tudi študij malce daljši od običajnega.

Verjento ga ni v Sloveniji, ki se pod takšno idejo ne bi podpisal. Realnost je pa žal popolnoma drugačna.

Zdravniški ceh si je v preteklosti uspel izboriti ugodnosti na več koncih. Morda niti ne toliko pri osnovni plači, zato pa toliko bolj pri vsem ostalem. Tako pri podjemnem delu, plačanih (ne)dežurstvih, plačanih študijskih dopustih ipd....

Gospodarjenje v zdravstvu je lepo povzeto, če se pogleda koliko sredstev namensko namenjenih amortizaciji stavb in opreme se dejansko porabi v ta namen. Ne, ni naključje, da je oprema v večini neprimerljiva z opremo v primerljivih inštitucijah v bolj razvitih evropskih državah.

Slovenija potrebuje javno zdravstvo. Vsaj za zdaj. Ne sme pa to javno zdravstvo več biti alfa in omega tega zdravstva. Noben zdravnik ni dober zdravniki že samo zato, ker je del javnega sistema.

Kot prvo točko je dejansko potreban inštitucija, ki zagotavlja kvaliteto zdravstvenih storitev. In to ne more biti cehovsko združenje. To je načeloma lahko zdravstvena zavarovalnica, čeravno v Sloveniji, kjer je to javna ustanova, to spet ni najboljša ideja. Zato je predlog aktualnega ministra o posebni agenciji, praktično edina možnost. Bi pa člani te agencije morali imeti podoben status kot sodniki. Ker, če se jim obeta, da bodo nekoč morali znova obleči belo haljo, bodo zelo težko nepristranski.

Ko je kvaliteta zagotovljena, je za pacienta v bistvu vseeno ali storitev dobi v javnem zavodu ali zasebnem. In potem v bistvu ni nobene razlike med zdravstvenimi storitvami in ostalimi storitvami. Zdravstvena zavarovalnica bi za nakup zdravstvenih storitev lahko priprava javni razpis, in nanj se lahko prijavijo tako javni zavodi kot zasebniki.

Komot se lahko oceni, koliko zlomov roke, koliko zamenjav ledvic, koliko kemoterapij je potrebno na nekem področju. In zakaj ne bi za to kvoto se potegovali, kdor se pač želi, na javnem razpisu. Kar seveda ne pomeni, da bo te storitve potem tudi izvedel. Jasno, če ne bo dovolj zlomljenih rok, se ne bo lovilo ljudi na okoli in jim lomilo roke, da bo plan izpolnjen. Nop. Na javnem razpisu se le določi cena, po kateri se izvajalec zaveže da bo opravil določeno storitev, na drugi strani pa se ve, kam se napoti pacient, ki to storitev potrebuje.

Tisti, ki na javnem razpisu niso bili izbrani, pa še vedno lahko to storitev ponujajo in izvajajo, le da jo dobijo plačano s strani zdravstvene zavarovalnice v višini 80% cene dosežene na javnem razpisu. Razliko, ali pa še več, pa seveda lahko zaračunajo pacientu. Pacient ima tako možnost dobiti neko storitev zastonj (na strošek zavarovalnice) ali pa drugje, kjer pa ima subvencionirano v višini 80%.

V bistvu lahko tudi sedaj, vsako storitev dobiš samoplačniško, če se ti ne da čakati na storitev v javnem sistemu. Ampak plačti moraš pa 100%. In v bistvu je na ta način zavarovalnica na tvoj račun profitirala. Dolge čakalne vrste so namreč tako v interesu zavarovalnice kot tudi izvajalcev zdravstvenih storitev. V interesu zavarovalnice zato, ker tisti ki se naveličajo čakati (ali umerejo) pač ne bodo deležni storitve na račun zavarovalnice, izvajalci pa zato, ker se jim s tem odpira možnost postranskega dela.

Z predlaganim sistemom, bi bili vsi zainteresirani za krajše čakalne vrste, ne le pacienti.

Seveda se bi lahko počasi izkazalo, da javni zavodi niso konkurenčni. Če bi zavarovalnica kljub temu ne imela težav kupiti potrebnih storitev, ali je kje kakšen problem? Če pa na nekem področju storitev ne bi bilo na voljo, pa ima država še vedno možnost preko javnih zavodov vplivati, da se vspostavi ponudba na teh področjih.

Ker smo na Balkanu, moramo seveda pomisliti tudi na možnost, da bi kakšen privatnik se zmenil z pacienti, da pri njih izvaja storitve, ki jih dejansko ne izvaja. Da pač dobi tistih 80% od zavarovalnice, potem si pa to razdelita z pacientom. Nadzor. Takšni sistemi uspejo ali padejo na nadzoru.

Resnici na ljubo je nadzor v Sloveniji šibka točka na veliko področjih. Predvsem je to ostanek prejšnjega sistema, kjer je bilo tveganje ob kršenju nekih splošnih pravil precej večje kot danes. Če je dandanes potrebno dokazati, da si kriv, je bilo takrat potrebno dokazovati da si nedolžen. Zato je marsikdo precej bolj pazil, da se niti pod razno ne bi na noben način izpostavljal. Žal pa se je prehod iz enega sistema v drugega precej bolj učinkovito izvedel na strani "izvajalcev" kot "nadzornikov".