Popravnega izpita, Borut Pahor, niste opravili!

Generalni sekretar vlade, Milan Cvikl, bo moral na zagovor k svojemu šefu Borutu takoj ko se vrne iz poročnega potovanja. Zagovarjati bo moral svoj predlog za imenovanje Aleša Guliča na mesto urada za verske skupnosti. Predlog bo moral dobro pojasniti, pravi Borut. (vir: Finance)

Oprosti dragi Borut. Ampak ali ni pravi čas za pojasnjevanje predlogov, za dodatne obrazložitve, PREDEN se predlog potrdi. In tale predlog se je potrdil na vladi. Ja. Vladi. Tisti vladi, ki jo vodiš ti, dragi Borut. Guliča ni imenovala vlada v Vatikanu, ali Zagrebu. Guliča je imenovala tvoja vlada. Zato je bil pravi čas za dodatna pojasnila preden ste ga potrdili.

Po potrditvi pa lahko le zahtevaš pojasnjevanje zakaj je bil potrjen. Malce je sicer nerodno, če si ga potrdil sam. Ampak ne dvomim da je Borut sposoben tudi tega. Da sam sebe pokliče na zagovor in ga celo uspešno opravi.

Skoraj leto je že tega, natančneje 7.12.2008 sem na tem blogu zapisal:

Upam, da je Pahor Cviklu vsaj direktno povedal da je bilo to prvič in zadnjič, da si je privioščil kaj takšnega, da se je potem moral on opravičevati v javnosti. In da mu je to povedal tako, da Cvikl cel vikend ni spal. Namreč popolnoma nič narobe ne bi bilo, če bi Pahor odreagiral drugače. Sforsiral preklic Logarjeve razrešitve, saj očitno ni bil ravno pri stvari ko so jo sprejeli, Cvikla pa nogiral. Res pa si slednje vlada na samem začetku svoje poti težko privošči. Zato razumem Pahorja, da se je odločil za javno bolj milo, upam pa da v ozadju precej bolj ostro taktiko.

Povezano je bilo na razrešitev g. Logarja, z mesta direktorja vladnega urada za informiranje, ki ga je predlagal (kakšno presenečenje) Cvikl, vlada potrdila, Pahor pa se je spet (kakšno presenečenje) post festum nad tem zamislil. Glede na to, da je Cvikl znova le poklican na zagovor, Borut takrat ni bil dovolj jasen.

Dragi Borut! Popravnega izpita nisi opravil. Ponavadi bi ta stavek vseboval tudi "žal". Ampak zakaj bi se sprenevedali.

Kapital in delavec sta prijatelja

Zadnjič sem poslušal, mislim da je bilo v Studiu ob 17ih, eno razpravo o ekonomiji in trenutni krizno-recesijski situaciji. In eden od udeležencev, mislim da je bil univerzitetni profesor družboslovne smeri, je izjavil, da "vso dodano vrednost ustvarijo delavci". In potem napeljal misel na to, da potemtakem vsa dodan avrednost pripada delavcem. Zavzemal se je skratka za drugačno delitev dohodka.

Verjetno ne bom preveč usekal mimo, če bom domneval, da je profesor nekoč prebiral Kardelja. In srečal tudi njegovo misel, s katero so nas pitali v 7. razredu osnovne šole pri DMVju (Družbeno Moralna Vzgoja) ali pa je bil morda STM v srednji šoli (Samoupravljanje s Temelji Marksizma). Kardelj je trdil, da je svinčnik (ali karkoli drugega pač) vredno toliko, kolikor je vanj vloženega človeškega dela.

Sliši se podobno, pa vendarle je naš profesor pozabil na eno majhno podrobnost. Kardelj se pri svoji oceni ni ustavil samo v zadnjem obratu. Nop. V vrednosti svinčnika je zajeto tudi delo, ki ga je za ta svinčnik vložil gozdar, ki je podrl drevo iz katerega je nastal svinčnik. Vključeno je tudi delo tistega, ki je naredil šilček, in tistega, ki ga je nabrusil, da ga lahko na koncu ošilijo.

In zato, da je delavec lahko ošilil svinčnik in opravil svoje delo, mu je nekdo moral zagotoviti šilček, smreko, mizo, ogrevanje in še marsikaj. In tako se dodana vrednost porazdeli. Del gre za njegovo plačo, ostalo pa pokasira kapitalist, ki je seveda pred tem plačal vse ostalo (ali pa bo plačal kasneje).

Seveda bi vse lahko potekalo tudi brez kapitalista. Gozdar poseka, kar je kmet pridelal. Lesar razžaga. Prevoznik odpelje. itd... prodajalka proda. In dobi denar. In sedaj gre denar nazaj, do vseh vpletenih in vsak dobi sorazmerni delež. Ali si kdo upa napovedati, kakšen je delež gozdarja? In kakšen kmeta? In kakšen tistega livarja, ki je naredil prvo fazo šilčka?

Verjetno bi izgledalo podobno, kot ko se na osnovi učiteljskih plač bunijo zdravniki, na osnovi njihovih sodniki, pa spet učitelji. Aja, pa denarja sploh ne bi potrebovali. Saj bi lahko prodajalka svinčnik enostavno zamenjala za dve jajci. Pa bi potem naredili omleto in si jo razdelili, ali kako?

Zato se je pa razvila ekonomija, ki optimizira to pot. In tako gozdar pove kakšna je njegova cena. In če so komu zdi sprejemljiva, koristi njegove storitve. In enako vsi ostali. In se potem nek kmet odloči, da pa on ne bi več lesa prodajal, in proda svoj gozd, ter izkupiček nameni v "kapital". S katerim kupuje storitve drugih, prevzame tako izdelane izdelke, in jih proda. In s tem svojim delom in tveganjem upa da doseže neko razliko.

Kapital torej dejansko omogoča delavcem da delajo. Brez kapitala bi delali pač le za hrano. Ker bi sistem bil tako neučinkovit, da kaj več sploh ne bi bilo možno. Zato pa so fevdalci v srednjem veku pobrali le 10% davkov, dandanes pa nam poberejo nekajkrat več.

Kapital delavcem omogoča, da pomagajo ustvariti večjo dodano vrednost, kot bi jo brez njega. Ja, lahko debatiramo o tem, ali potem dobijo pošten delež ali ne, ampak brez da upoštevamo tudi delo vseh ostalih, ki pride v končni izdelek skozi vpliv kapitala pa slika ne bo in ne more biti poštena.

Pogajanja po Pahorjansko

"Hrvaša mora umakniti sporne dokumente. Nihova izjava, da le te ne prejudicirajo meje in ne bodo uporabljeni v postopkih končnega določanja meje ni dovolj".

Stališče, ki ima nek smisel. Dokler so dokumenti interne narave, recimo pravilnik o ribogojstvu, ki recimo vsebuje zemljevid kjer velja ali ukaz o varovanju morja z začrtanimi mejami, sta pač interna. Zavezujoča za hrvaške pravne in fizične osebe, ostali pa se lahko mirno požvižgamo na njih (dokler seveda nismo na hrvaškem). Ko pa so te dokumenti enkrat sprejet v postopke v EU pa postanejo precej pomembnejši. Od takrat dalje se Slovenija enostavno strinja z njimi, sploh če se zadovolji z "izjavo o neuporabi".

Seveda takšni dokumenti ne določajo meje. Ampak njihovega pomena jim ne more zanikati nihče. In ni ga arbitra, na katerega to, da neka država na nekem področju zadeve ureja, druga jih pa ne, ne bi prisodil točk za lastništvo prvemu. In Slovenija ima v lastni zakonodaji predpise o služnosti ipd... Če dovolj časa nekaj uporabljaš, in nihče ne protestira, ti tisto pripada.

Skratka, če so Hrvati neko ozemlje uporabljali, imeli na njem urejeno zakonodajo, imajo v vidiku slovenske zakonodaje moralne pravice do tistega ozemlja. Pika. Pa naj kdorkoli izjavi karkoli. Saj arbiter bo na koncu rekel, da on pa tistega dokumenta ni upošteval. Seveda ga ni formalno, je pa se z njim okužil. In težko ga je sodniku ne kazati, če je del pristopnega paketa Hrvaške. Zato bi moral ven.

Po dolgotrajnih, napornih in tajnih pogajanjih, kjer je Pahor vložil vso svojo energijo je na koncu izpogajal:

"Hrvaša ne rabi umakniti spornih dokumente. Nihova izjava, da le te ne prejudicirajo meje in ne bodo uporabljeni v postopkih končnega določanja meje je dovolj".

Takega pogajalca bi si želel vsak. Ok, 4000 EUR je res preveč za ta avto. Dejte 4500 EUR pa vzamem avtoradijo ven, pa ga odpeljete, velja? Velja!

Da ne bo pomote. Sanja se mi ne, kaj dejansko piše v spornih dokumentih. Le to je tajno. Iz namigov lahko le sklepamo kaj se tam skriva. Ampak država in njen predsednik vlade, ki najprej trdi eno, nato pa ploščo obrne, ki se mu najprej zdi nekaj nesprejemljivo, nato pa gre na photo shooting po tem ko zadeva postane sprejemljiva, naj gre za manekena. Tam bo imel photo shootinga kolikor bo hotel. Pa ne v deževni mračni Ljubljani. Peljali ga bodo na kakšne lepše sončne kraje. In se ne bo rabil slikati z belolasimi damami, ampak z zagorelimi mladenkami. Pahor - razmisli! Sedaj še lahko dobiš takšno ponudbo, čez par let te ne bo povohal nihče več.

PS: Pa vsaj toliko dedca naj bo, da vrže tisto podlasico iz MZZ ven, ki samo čaka kdaj mu zarine nož v hrbet. Glede na včerajšnjo izjavo, se komot lahko zgodi, da Janša že pripravlja vladno krizo. Čas je kar pravi. Napovedana znižanja plač in pokojnin postavljata javno mnenje stran od vlade, dogovor s hrvati pa je lahko tista končna vžigalna vrvica. Janša je dober taktik, vprašanje, če bo dobil boljšo priložnost.

Slovenski cehovski sistem

Kako se določa cena storitev države oz. njenih podaljškov? Se pravi storitev, ki so javnega značaja, kjer ima država monopol. Recimo izdaja osebne izkaznice, potnega lista ali pa komunalne opremljenosti zemljišča in nenazadnje uporabe javne infrastrukture kot so ceste in avtoceste.

Pričakoval bi, da gre za stroškovno ovrednostenje. Da se izračuna kolikšnja je lastna cena storitve. In pri tem se še kaj subvencionira na način da se kakšni stroški ne vključijo v izračun cene. Potem se pa ta cena na takšen ali drugačen način prenese na uporabnike.

Ampak dogovor vlade z avtoprevozniki, kaže da temu ni tako. Da se cena enostavno določi na pogajanji s cehi. Če je vlada imela za prejšnjo ceno neko resno utemeljitev, potem nima kaj sreminjati cene. Se pravi je verjetno prej ni imela, in je nima niti sedaj. Ali pa gre za raztegljive izračune. Kjer je rezultat odvisen od trenutne vlade in pritiska. Gre torej za ceno čez palec. Tako kot so se vinjete uvedle brez, da bi se realno pogledalo ali se pokrivajo dejanski stroški.

Kar v bistvu pomeni subvencioniranje rabe avtocest s strani vseh davkoplačevalcev, ali pa vsaj ostalih uporabnikov. Vlada je pod pritiski enega ceha pristala na izboljšanje njihovega položaja napram drugim.

Ali ne bi bil počasi že čas, da bi vlada začela delati tako kot je prav, ne pa tako kot želi posamezen ceh? Cehi so bili namreč aktualni v srednjem veku.

Sicer pa je to le en kamenček v slovenskem mozaiku, ki vedno znova kaže kako smo država kjer si politiki kupujejo volilne glasove s tem da ustrežejo sedaj eni sedaj pa drugi interesni skupini.

Ocena slovenskega gradualizma - Janez Šušteršič

L I B E R T A R E C priporoča ogled predavanja dr. Janeza Šušteršiča.

Lahko si ga ogledate na spletni strani rtvslo.si.

Par povzetkov:

- elita se je pripravila na tranzicijo

- postopek privatizacije je bil tako zapleten, da ni vzpostavil neke učinkovite lastniške strukture ampak bolj pat pozicijo (ki pa se je potem začela vzpostavljati v sekundarni fazi)

- ... da se je ohranjalo delovno intenzivna podjetja, ki pa niso bila več produktivna

- še leta 2001 smo imeli zakonsko zagotovljen monopol na telekomunikacijskem trgu zato da se pripravijo na konkurenco

- sistem se ohranja tako dolgo, navkljub njegovi neučinkovitosti, ker ustreza ključnim udeležencem na ekonomsko-političnem trgu.

- takšen sistem se je financiral ... iz mahinacij z državno lastnino preko paradržavnih skladov ...

- ... recesija je povzročila da doživljajo nekateri starejši ekonomisti drugo mladost ...

Se splača poslušati, če vsaj malo dvomite v to, da morda pa res ne veste že vsega.

Kdo je Janez Šušteršič?

Dr. Janez Šušteršič je izredni profesor za ekonomsko politiko in ekonomiko evropske integracije na Univerzi na Primorskem, Fakulteta za management Koper. Je tudi profesor na zasebnih Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici in na Mednarodni fakulteti za poslovne in družbene študije v Celju.

Bil je direktor Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) med leti 2001 in 2007. Bil je tudi podpredsednik Odbora za reforme in nacionalni koordinator za Lizbonsko strategijo. OD 2005 do 2007 je bil podpredsednik Odbora za ekonomsko politiko pri Svetu EU v sestavi finančnih ministrov (Ecofin).

Netransparentna državna pomoč Muri

SOD je Muri zagotovil denar za plače. Seveda je za pričakovati, da bo država Muri prisokočila na pomoč, če za celostno rešitev problema nima niti ene same idejice. Ni mi pa jasno zakaj se to počne netransparentno preko SODa.

Da je akcija usklajena z vlado verjento ni dvomov. Zakaj pa vlada ne pomaga delavcem direkt ampak preko SODa in Mure pa ve le ona sama.

Kaj je v tem spornega? Recimo da mura s to pomočjo mirno preživi kakšen mesec ali dva, vmes se pa najde kakšen Waren Buffet in Muro odkupi od lastnikov ter postavi na nogo. Ostali lastniki se bi ob tem seveda le prešerno smejali. SOD kot 12,2% lastnik financira rešitev, nato pa si vsi lastniki razdelijo kupnino. Pa kaj bi lepšega? Žal pa so to sladke sanje. Waren Buffet ima kaj pametnejšega počet, kot da bi se potem kregal z našimi birokrati. Sploh pa ameriški kapital v Sloveniji ni zaželjen. Ker je baje krvav.

Drugi problem pa je, da ima SOD svoje obveznosti. Ima jasno opredeljene naloge. In vprašanje, če je med njimi financiranje visoko tveganih naložb, kar Mura v tem trenutku je. Če mora SOD po nalogu vlade pomagati podjetjem, potem ne bo nič čudnega, če svojih obveznosti več ne bo mogla izpolnjevati. In jih bo kril proračun. In s tem gre za financiranje Mure iz proračuna. Posredno. Res ne vem zakaj ne počnejo tega transparentno, se pravi direkt iz proračuna.

Če vse to počnejo zaradi pravil EU naj jih malce razočaram. EU revizorji niso priplavali po župi in takšne obvoznice brez skrbi vidijo. Res pa v teh kriznih časih, ko vse države nekako pomagajo, ne bodo tako strogi. In bi verjento še lažje tolerirali bolj transparetne načine.

Pahor si očitno ne upa reči bobu bob in kar naprej išče neke podmizne rešitve. Ampak je že tako, da trupla vedno priplavajo na površje. In takrat smrdijo še precej bolj.

Socialistično skrpucalo o Muri v Sobotni prilogi

Resnično mi ni jasno, kakšen namen je imel urednik Sobotne priloge da je objavil tole skrpucalo izpod peresa Gojka Staniča.

Seveda se v tem trenutku veliko čuti poklicanih da rešijo problem Mure. Nekateri z kvazi projekti, kot recimo Pečečnik, drugi pa s svojimi po njihovem mnenju vsekakor briljantnimi idejami. Poglejmo podrobneje.

Po začetnem opisu lastninjenja, in hvaljenju modela, ki ga je avtor očitno zagovarjal v času lastninjena, avtor kar počez oceni, da je država s podržavljanjem in izvozno politiko povzročila Muri škodo in da naj to SOD poplača. Kaj bi se ukvarjali z izračuni, koliko je te škode. SOD naj plača zaostale terjhatve in obveznosti pa smo si bot. Odlično.

Zaposleni naj izvolijo vodstvo (predlagam da kar kakšnega sindikalnega voditelja ali ap delavskega direktorja iz Slovenskih železnic). Izbrani voditelj pa naj vso plačo, ki presega eksistenčni minimum nameni vodenju podjetja. Pa verjetno tudi odgovarja s vsem svojim premoženjem. Pravljice za otroke. Kot prvo bo Mura verjetno imela konflikt z delavci, ker jih bo pač veliko brez dela. In v takšni točki pričakovati oz. zahtevati od delavcev da si izberejo svojega rablja? Kaj če bi jim še sol na rano posipali. Mura rabi dobro vodstvo. Takšne, ki znajo delati, ki so v življenju že kaj dosegli, si že kaj zaslužili. In zakaj bi takšen uspešen direktor sprejel tveganje, da izgubi vse svoje premoženje? Takšno tveganje bo sprejel le nekdo, ki v bistvu nič ne tvega. Pri takšnih ljudeh tudi ne moremo govoriti o plači za eksistenčni minimum. Oni ga imajo tudi brez plače. Idealen za Muro bi bil recimo Waren Buffet. On je namreč ravno z tekstilno tovarno obogatel. In je na začetku imel precej mizerno plačo. Po enih podatkih 1$ na leto. Je pa imel kapitalske prihodke iz drugih naložb.

Višek pa Gojko doseže v povratku v brigadirske čase odrekanja in žrtvovanja. Ne morem drugače kot da to citiram:
Velika prednost Mure je vrhunska kakovost šivanja šivilj, ki delajo sredi Evrope in lahko začasno preživijo tudi z ekstremno nizkimi prejemki. Minimum plač je sposobnost plačevanja položnic in kreditov, preostale prejemke si bodo morali zaposleni začasno urejati iz drugih virov ali iz državne pomoči ogroženih družin. Hrano si zaposleni lahko preskrbijo doma in so zato lahko dolgoročno konkurenčni drugim evropskim delavcem.

Hm. HM! A je treba še kaj dodati? Ali niso šivilje in ostali delavci že dovolj pretrpeli? Ali si ne zaslužijo programa, kjer ne bodo spet oni (edini), ki se morajo odrekati in žrtvovati. Pišuka! Projekt ki ne zmore delavkam zagotoviti spodobne plače za daljše obdobje ni vreden pol kozarca mrzle vode. Bolje da se likvidira, delavkam zagotovi odpravnina in nadomestilo za brezposlenost, potem pa lahko na ostankih vzniknejo nova podjetja.

Naš veliki socialistični mislec seveda ponudi rešite tudi na prodajni strani. Internet je rešitev. Pa invalidi. Pa eko. Pa majhne trgovine brez zalog na elitnih lokacijah. Pa kaj še? V bistvu z idejami ni nič narobe. Samo da so bolj kot za tekstilnega kolosa primerne za majhna podjetja, financirana s strani tveganega kapitala. Internetna prodaja (Gojko pač ne razume, da se da človeka zmeriti tudi na daljavo) oblačil bo gotovo imela svojo prihodnost, oziroma je že med nami. Ampak takšen projekt ne more rešiti Mure. Ker bistvo takšnega projekta ni v šiviljah, ampak čisto drugje. In če je takšen projekt lahko uspešen z Muro, bo uspešen tudi s še cenejšimi šiviljami v Bosni, Kitajskem ali Maroku. Tam je namreč konkurenca šiviljam iz Mure. Razni trni prijemi jim lahko dajo nekaj dela za kratek čas, ampak na dolgi rok pa morajo biti bolj produktivne kot je njihova konkurenca na področju, ki ga opravljajo. To pa je šivanje oblačil.

Še veliko cvetk se bi našlo, ampak nima smisla. Na ta način se Mure ne da rešiti. Država naj transparentno ponudi Muro v odkup slupaj z vsemi njenimi obveznostmi vred. Ponudniki naj se zavežejo, ne da bodo ohranjali delovna mesta, ampak da bodo vsem zaposlenim bodisi redno dajali plačo, ali pa jim izplačali odpravnino. In to naj podkrepijo s 10kratno bančno garancijo. In v svoji ponudbi navedejo ceno, pozitivno ali negativno. Če najboljši ponudnik presega likvidacijsko vrednost potem ni dvomov, če ne, potem se gre pač v likvidacijo. Najmanj kar delavke potrebujejo sedaj so razne pravljice za lahko noč, ki le podaljšujejo agonijo, dajejo lažno upanje in predvsem služijo kot dimna zavesa tako za podmizno trgovanje kot tudi nedelo vlade.

Kdo pa je avtor v sobodni prilogi:
Gojko Stanič, slovenski politik, marksist, publicist in pedagog, * 15. maj 1940, Ljubljana.

Dr. Gojko Stanič je bil dolgoletni predavatelj marksizma na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Je ustanovitelj in predsednik slovenskega Instituta za delničarstvo.

No, pol mu lahko mirno oprostim. Saj kaj drugega od marksista pač ni za pričakovati.