Kako se določa cena storitev države oz. njenih podaljškov? Se pravi storitev, ki so javnega značaja, kjer ima država monopol. Recimo izdaja osebne izkaznice, potnega lista ali pa komunalne opremljenosti zemljišča in nenazadnje uporabe javne infrastrukture kot so ceste in avtoceste.
Pričakoval bi, da gre za stroškovno ovrednostenje. Da se izračuna kolikšnja je lastna cena storitve. In pri tem se še kaj subvencionira na način da se kakšni stroški ne vključijo v izračun cene. Potem se pa ta cena na takšen ali drugačen način prenese na uporabnike.
Ampak dogovor vlade z avtoprevozniki, kaže da temu ni tako. Da se cena enostavno določi na pogajanji s cehi. Če je vlada imela za prejšnjo ceno neko resno utemeljitev, potem nima kaj sreminjati cene. Se pravi je verjetno prej ni imela, in je nima niti sedaj. Ali pa gre za raztegljive izračune. Kjer je rezultat odvisen od trenutne vlade in pritiska. Gre torej za ceno čez palec. Tako kot so se vinjete uvedle brez, da bi se realno pogledalo ali se pokrivajo dejanski stroški.
Kar v bistvu pomeni subvencioniranje rabe avtocest s strani vseh davkoplačevalcev, ali pa vsaj ostalih uporabnikov. Vlada je pod pritiski enega ceha pristala na izboljšanje njihovega položaja napram drugim.
Ali ne bi bil počasi že čas, da bi vlada začela delati tako kot je prav, ne pa tako kot želi posamezen ceh? Cehi so bili namreč aktualni v srednjem veku.
Sicer pa je to le en kamenček v slovenskem mozaiku, ki vedno znova kaže kako smo država kjer si politiki kupujejo volilne glasove s tem da ustrežejo sedaj eni sedaj pa drugi interesni skupini.
sreda, 26. avgust 2009
ponedeljek, 10. avgust 2009
Ocena slovenskega gradualizma - Janez Šušteršič
L I B E R T A R E C priporoča ogled predavanja dr. Janeza Šušteršiča.
Lahko si ga ogledate na spletni strani rtvslo.si.
Par povzetkov:
- elita se je pripravila na tranzicijo
- postopek privatizacije je bil tako zapleten, da ni vzpostavil neke učinkovite lastniške strukture ampak bolj pat pozicijo (ki pa se je potem začela vzpostavljati v sekundarni fazi)
- ... da se je ohranjalo delovno intenzivna podjetja, ki pa niso bila več produktivna
- še leta 2001 smo imeli zakonsko zagotovljen monopol na telekomunikacijskem trgu zato da se pripravijo na konkurenco
- sistem se ohranja tako dolgo, navkljub njegovi neučinkovitosti, ker ustreza ključnim udeležencem na ekonomsko-političnem trgu.
- takšen sistem se je financiral ... iz mahinacij z državno lastnino preko paradržavnih skladov ...
- ... recesija je povzročila da doživljajo nekateri starejši ekonomisti drugo mladost ...
Se splača poslušati, če vsaj malo dvomite v to, da morda pa res ne veste že vsega.
Kdo je Janez Šušteršič?
Dr. Janez Šušteršič je izredni profesor za ekonomsko politiko in ekonomiko evropske integracije na Univerzi na Primorskem, Fakulteta za management Koper. Je tudi profesor na zasebnih Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici in na Mednarodni fakulteti za poslovne in družbene študije v Celju.
Bil je direktor Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) med leti 2001 in 2007. Bil je tudi podpredsednik Odbora za reforme in nacionalni koordinator za Lizbonsko strategijo. OD 2005 do 2007 je bil podpredsednik Odbora za ekonomsko politiko pri Svetu EU v sestavi finančnih ministrov (Ecofin).
torek, 04. avgust 2009
Netransparentna državna pomoč Muri
SOD je Muri zagotovil denar za plače. Seveda je za pričakovati, da bo država Muri prisokočila na pomoč, če za celostno rešitev problema nima niti ene same idejice. Ni mi pa jasno zakaj se to počne netransparentno preko SODa.
Da je akcija usklajena z vlado verjento ni dvomov. Zakaj pa vlada ne pomaga delavcem direkt ampak preko SODa in Mure pa ve le ona sama.
Kaj je v tem spornega? Recimo da mura s to pomočjo mirno preživi kakšen mesec ali dva, vmes se pa najde kakšen Waren Buffet in Muro odkupi od lastnikov ter postavi na nogo. Ostali lastniki se bi ob tem seveda le prešerno smejali. SOD kot 12,2% lastnik financira rešitev, nato pa si vsi lastniki razdelijo kupnino. Pa kaj bi lepšega? Žal pa so to sladke sanje. Waren Buffet ima kaj pametnejšega počet, kot da bi se potem kregal z našimi birokrati. Sploh pa ameriški kapital v Sloveniji ni zaželjen. Ker je baje krvav.
Drugi problem pa je, da ima SOD svoje obveznosti. Ima jasno opredeljene naloge. In vprašanje, če je med njimi financiranje visoko tveganih naložb, kar Mura v tem trenutku je. Če mora SOD po nalogu vlade pomagati podjetjem, potem ne bo nič čudnega, če svojih obveznosti več ne bo mogla izpolnjevati. In jih bo kril proračun. In s tem gre za financiranje Mure iz proračuna. Posredno. Res ne vem zakaj ne počnejo tega transparentno, se pravi direkt iz proračuna.
Če vse to počnejo zaradi pravil EU naj jih malce razočaram. EU revizorji niso priplavali po župi in takšne obvoznice brez skrbi vidijo. Res pa v teh kriznih časih, ko vse države nekako pomagajo, ne bodo tako strogi. In bi verjento še lažje tolerirali bolj transparetne načine.
Pahor si očitno ne upa reči bobu bob in kar naprej išče neke podmizne rešitve. Ampak je že tako, da trupla vedno priplavajo na površje. In takrat smrdijo še precej bolj.
Da je akcija usklajena z vlado verjento ni dvomov. Zakaj pa vlada ne pomaga delavcem direkt ampak preko SODa in Mure pa ve le ona sama.
Kaj je v tem spornega? Recimo da mura s to pomočjo mirno preživi kakšen mesec ali dva, vmes se pa najde kakšen Waren Buffet in Muro odkupi od lastnikov ter postavi na nogo. Ostali lastniki se bi ob tem seveda le prešerno smejali. SOD kot 12,2% lastnik financira rešitev, nato pa si vsi lastniki razdelijo kupnino. Pa kaj bi lepšega? Žal pa so to sladke sanje. Waren Buffet ima kaj pametnejšega počet, kot da bi se potem kregal z našimi birokrati. Sploh pa ameriški kapital v Sloveniji ni zaželjen. Ker je baje krvav.
Drugi problem pa je, da ima SOD svoje obveznosti. Ima jasno opredeljene naloge. In vprašanje, če je med njimi financiranje visoko tveganih naložb, kar Mura v tem trenutku je. Če mora SOD po nalogu vlade pomagati podjetjem, potem ne bo nič čudnega, če svojih obveznosti več ne bo mogla izpolnjevati. In jih bo kril proračun. In s tem gre za financiranje Mure iz proračuna. Posredno. Res ne vem zakaj ne počnejo tega transparentno, se pravi direkt iz proračuna.
Če vse to počnejo zaradi pravil EU naj jih malce razočaram. EU revizorji niso priplavali po župi in takšne obvoznice brez skrbi vidijo. Res pa v teh kriznih časih, ko vse države nekako pomagajo, ne bodo tako strogi. In bi verjento še lažje tolerirali bolj transparetne načine.
Pahor si očitno ne upa reči bobu bob in kar naprej išče neke podmizne rešitve. Ampak je že tako, da trupla vedno priplavajo na površje. In takrat smrdijo še precej bolj.
sobota, 01. avgust 2009
Socialistično skrpucalo o Muri v Sobotni prilogi
Resnično mi ni jasno, kakšen namen je imel urednik Sobotne priloge da je objavil tole skrpucalo izpod peresa Gojka Staniča.
Seveda se v tem trenutku veliko čuti poklicanih da rešijo problem Mure. Nekateri z kvazi projekti, kot recimo Pečečnik, drugi pa s svojimi po njihovem mnenju vsekakor briljantnimi idejami. Poglejmo podrobneje.
Po začetnem opisu lastninjenja, in hvaljenju modela, ki ga je avtor očitno zagovarjal v času lastninjena, avtor kar počez oceni, da je država s podržavljanjem in izvozno politiko povzročila Muri škodo in da naj to SOD poplača. Kaj bi se ukvarjali z izračuni, koliko je te škode. SOD naj plača zaostale terjhatve in obveznosti pa smo si bot. Odlično.
Zaposleni naj izvolijo vodstvo (predlagam da kar kakšnega sindikalnega voditelja ali ap delavskega direktorja iz Slovenskih železnic). Izbrani voditelj pa naj vso plačo, ki presega eksistenčni minimum nameni vodenju podjetja. Pa verjetno tudi odgovarja s vsem svojim premoženjem. Pravljice za otroke. Kot prvo bo Mura verjetno imela konflikt z delavci, ker jih bo pač veliko brez dela. In v takšni točki pričakovati oz. zahtevati od delavcev da si izberejo svojega rablja? Kaj če bi jim še sol na rano posipali. Mura rabi dobro vodstvo. Takšne, ki znajo delati, ki so v življenju že kaj dosegli, si že kaj zaslužili. In zakaj bi takšen uspešen direktor sprejel tveganje, da izgubi vse svoje premoženje? Takšno tveganje bo sprejel le nekdo, ki v bistvu nič ne tvega. Pri takšnih ljudeh tudi ne moremo govoriti o plači za eksistenčni minimum. Oni ga imajo tudi brez plače. Idealen za Muro bi bil recimo Waren Buffet. On je namreč ravno z tekstilno tovarno obogatel. In je na začetku imel precej mizerno plačo. Po enih podatkih 1$ na leto. Je pa imel kapitalske prihodke iz drugih naložb.
Višek pa Gojko doseže v povratku v brigadirske čase odrekanja in žrtvovanja. Ne morem drugače kot da to citiram:
Velika prednost Mure je vrhunska kakovost šivanja šivilj, ki delajo sredi Evrope in lahko začasno preživijo tudi z ekstremno nizkimi prejemki. Minimum plač je sposobnost plačevanja položnic in kreditov, preostale prejemke si bodo morali zaposleni začasno urejati iz drugih virov ali iz državne pomoči ogroženih družin. Hrano si zaposleni lahko preskrbijo doma in so zato lahko dolgoročno konkurenčni drugim evropskim delavcem.
Hm. HM! A je treba še kaj dodati? Ali niso šivilje in ostali delavci že dovolj pretrpeli? Ali si ne zaslužijo programa, kjer ne bodo spet oni (edini), ki se morajo odrekati in žrtvovati. Pišuka! Projekt ki ne zmore delavkam zagotoviti spodobne plače za daljše obdobje ni vreden pol kozarca mrzle vode. Bolje da se likvidira, delavkam zagotovi odpravnina in nadomestilo za brezposlenost, potem pa lahko na ostankih vzniknejo nova podjetja.
Naš veliki socialistični mislec seveda ponudi rešite tudi na prodajni strani. Internet je rešitev. Pa invalidi. Pa eko. Pa majhne trgovine brez zalog na elitnih lokacijah. Pa kaj še? V bistvu z idejami ni nič narobe. Samo da so bolj kot za tekstilnega kolosa primerne za majhna podjetja, financirana s strani tveganega kapitala. Internetna prodaja (Gojko pač ne razume, da se da človeka zmeriti tudi na daljavo) oblačil bo gotovo imela svojo prihodnost, oziroma je že med nami. Ampak takšen projekt ne more rešiti Mure. Ker bistvo takšnega projekta ni v šiviljah, ampak čisto drugje. In če je takšen projekt lahko uspešen z Muro, bo uspešen tudi s še cenejšimi šiviljami v Bosni, Kitajskem ali Maroku. Tam je namreč konkurenca šiviljam iz Mure. Razni trni prijemi jim lahko dajo nekaj dela za kratek čas, ampak na dolgi rok pa morajo biti bolj produktivne kot je njihova konkurenca na področju, ki ga opravljajo. To pa je šivanje oblačil.
Še veliko cvetk se bi našlo, ampak nima smisla. Na ta način se Mure ne da rešiti. Država naj transparentno ponudi Muro v odkup slupaj z vsemi njenimi obveznostmi vred. Ponudniki naj se zavežejo, ne da bodo ohranjali delovna mesta, ampak da bodo vsem zaposlenim bodisi redno dajali plačo, ali pa jim izplačali odpravnino. In to naj podkrepijo s 10kratno bančno garancijo. In v svoji ponudbi navedejo ceno, pozitivno ali negativno. Če najboljši ponudnik presega likvidacijsko vrednost potem ni dvomov, če ne, potem se gre pač v likvidacijo. Najmanj kar delavke potrebujejo sedaj so razne pravljice za lahko noč, ki le podaljšujejo agonijo, dajejo lažno upanje in predvsem služijo kot dimna zavesa tako za podmizno trgovanje kot tudi nedelo vlade.
Kdo pa je avtor v sobodni prilogi:
Gojko Stanič, slovenski politik, marksist, publicist in pedagog, * 15. maj 1940, Ljubljana.
Dr. Gojko Stanič je bil dolgoletni predavatelj marksizma na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Je ustanovitelj in predsednik slovenskega Instituta za delničarstvo.
No, pol mu lahko mirno oprostim. Saj kaj drugega od marksista pač ni za pričakovati.
Seveda se v tem trenutku veliko čuti poklicanih da rešijo problem Mure. Nekateri z kvazi projekti, kot recimo Pečečnik, drugi pa s svojimi po njihovem mnenju vsekakor briljantnimi idejami. Poglejmo podrobneje.
Po začetnem opisu lastninjenja, in hvaljenju modela, ki ga je avtor očitno zagovarjal v času lastninjena, avtor kar počez oceni, da je država s podržavljanjem in izvozno politiko povzročila Muri škodo in da naj to SOD poplača. Kaj bi se ukvarjali z izračuni, koliko je te škode. SOD naj plača zaostale terjhatve in obveznosti pa smo si bot. Odlično.
Zaposleni naj izvolijo vodstvo (predlagam da kar kakšnega sindikalnega voditelja ali ap delavskega direktorja iz Slovenskih železnic). Izbrani voditelj pa naj vso plačo, ki presega eksistenčni minimum nameni vodenju podjetja. Pa verjetno tudi odgovarja s vsem svojim premoženjem. Pravljice za otroke. Kot prvo bo Mura verjetno imela konflikt z delavci, ker jih bo pač veliko brez dela. In v takšni točki pričakovati oz. zahtevati od delavcev da si izberejo svojega rablja? Kaj če bi jim še sol na rano posipali. Mura rabi dobro vodstvo. Takšne, ki znajo delati, ki so v življenju že kaj dosegli, si že kaj zaslužili. In zakaj bi takšen uspešen direktor sprejel tveganje, da izgubi vse svoje premoženje? Takšno tveganje bo sprejel le nekdo, ki v bistvu nič ne tvega. Pri takšnih ljudeh tudi ne moremo govoriti o plači za eksistenčni minimum. Oni ga imajo tudi brez plače. Idealen za Muro bi bil recimo Waren Buffet. On je namreč ravno z tekstilno tovarno obogatel. In je na začetku imel precej mizerno plačo. Po enih podatkih 1$ na leto. Je pa imel kapitalske prihodke iz drugih naložb.
Višek pa Gojko doseže v povratku v brigadirske čase odrekanja in žrtvovanja. Ne morem drugače kot da to citiram:
Velika prednost Mure je vrhunska kakovost šivanja šivilj, ki delajo sredi Evrope in lahko začasno preživijo tudi z ekstremno nizkimi prejemki. Minimum plač je sposobnost plačevanja položnic in kreditov, preostale prejemke si bodo morali zaposleni začasno urejati iz drugih virov ali iz državne pomoči ogroženih družin. Hrano si zaposleni lahko preskrbijo doma in so zato lahko dolgoročno konkurenčni drugim evropskim delavcem.
Hm. HM! A je treba še kaj dodati? Ali niso šivilje in ostali delavci že dovolj pretrpeli? Ali si ne zaslužijo programa, kjer ne bodo spet oni (edini), ki se morajo odrekati in žrtvovati. Pišuka! Projekt ki ne zmore delavkam zagotoviti spodobne plače za daljše obdobje ni vreden pol kozarca mrzle vode. Bolje da se likvidira, delavkam zagotovi odpravnina in nadomestilo za brezposlenost, potem pa lahko na ostankih vzniknejo nova podjetja.
Naš veliki socialistični mislec seveda ponudi rešite tudi na prodajni strani. Internet je rešitev. Pa invalidi. Pa eko. Pa majhne trgovine brez zalog na elitnih lokacijah. Pa kaj še? V bistvu z idejami ni nič narobe. Samo da so bolj kot za tekstilnega kolosa primerne za majhna podjetja, financirana s strani tveganega kapitala. Internetna prodaja (Gojko pač ne razume, da se da človeka zmeriti tudi na daljavo) oblačil bo gotovo imela svojo prihodnost, oziroma je že med nami. Ampak takšen projekt ne more rešiti Mure. Ker bistvo takšnega projekta ni v šiviljah, ampak čisto drugje. In če je takšen projekt lahko uspešen z Muro, bo uspešen tudi s še cenejšimi šiviljami v Bosni, Kitajskem ali Maroku. Tam je namreč konkurenca šiviljam iz Mure. Razni trni prijemi jim lahko dajo nekaj dela za kratek čas, ampak na dolgi rok pa morajo biti bolj produktivne kot je njihova konkurenca na področju, ki ga opravljajo. To pa je šivanje oblačil.
Še veliko cvetk se bi našlo, ampak nima smisla. Na ta način se Mure ne da rešiti. Država naj transparentno ponudi Muro v odkup slupaj z vsemi njenimi obveznostmi vred. Ponudniki naj se zavežejo, ne da bodo ohranjali delovna mesta, ampak da bodo vsem zaposlenim bodisi redno dajali plačo, ali pa jim izplačali odpravnino. In to naj podkrepijo s 10kratno bančno garancijo. In v svoji ponudbi navedejo ceno, pozitivno ali negativno. Če najboljši ponudnik presega likvidacijsko vrednost potem ni dvomov, če ne, potem se gre pač v likvidacijo. Najmanj kar delavke potrebujejo sedaj so razne pravljice za lahko noč, ki le podaljšujejo agonijo, dajejo lažno upanje in predvsem služijo kot dimna zavesa tako za podmizno trgovanje kot tudi nedelo vlade.
Kdo pa je avtor v sobodni prilogi:
Gojko Stanič, slovenski politik, marksist, publicist in pedagog, * 15. maj 1940, Ljubljana.
Dr. Gojko Stanič je bil dolgoletni predavatelj marksizma na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Je ustanovitelj in predsednik slovenskega Instituta za delničarstvo.
No, pol mu lahko mirno oprostim. Saj kaj drugega od marksista pač ni za pričakovati.
Naročite se na:
Objave (Atom)
