Drug primer, morda še bolj razumljiv pa so lokalni interesi. Ker poslanec kandidira v svojem okraju, je logično, da je pri temah, ki se dotikajo njegovega okraja lokalpatriot. Da stisne glas tudi za tisto cesto ali kanalizacijo, čeprav je to v nasprotju z njegovim političnim pogledom. Nenazadnje smo vsi pod kožo krvavi. In lepo se je domov zapeljati po asfaltirani cesti.
Tako da Jelinčičevo trgovanje ni v bistvu nič posebnega. Podprl bo ministra, le ta pa bo v zameno poskrbel za asfaltiranje ceste, pardon, zemljišče za letalski muzej. Čisto pragmatično gledano, se je v situaciji, ko se bi sicer odločalo ali je minister imel od zlorabljenih psov kakšne koristi ali ne, skorajda bolje skriti za golim pragmatizmom. Jelinčič verjento s tem nikoli ni imel problemov. Konec koncev se rad kaže takšen kot je, in če je potem izvoljen, je to pač demokratična izbira plebsa.
Na strani ministra pa izgleda malce drugače. Minister je pa storil neko dejanje, prenos zemlje iz države na občino, zaradi lastnih koristi. Zato da ostane minister. Saj tudi poslanec gleda svoje koristi, vendar je vseeno drugače. Pri ministru, ki je izvršna veja oblasti, je to veliko bolj direktno. Zato je tudi krivda, veliko bolj direktna. Poslanec je precej bolj osebna funkcija, kajti izvoljen je bil on, minister je bil pa izvoljen da vodi ministrstvo. In ima interes ministrstva in vlade ter države prednost, pred njegovimi interesi, precej bolj kot pri poslancu.
Pa vendarle. Kdo je bolj kriv. Tisti ki žakelj drži ali tisti, ki vanj meče? In iz tega vidika, tudi do našega dragega, pardon, plemenitega Jelinčiča ne moremo biti ravnodušni.
V tej celotni zgodbi imamo pa še enega klovna. Namreč predsednik državnega zbora, g. Pavel Gantar, si je v komentarju na ta dogodek privoščil par takšnih nesmislov, da je močno vprašljivo ali je primeren za takšno častno funkcijo. Predsednik parlamenta je namreč tretji človek države, po predsedniku republike in predsedniku vlade. In, če gre takšen človek trositi neokoli teze, da je poslanec nevezan za svoje odločitve (kar je res), in mora vedno glasovati v skladu s svojim prepričanjem (kar je idiotizem) očitno ne razume dobro sistema, v katerem se nahaja. Kot sem že na začetku povedal, je namreč trgovanje z glasovi, s tem pa glasovanje v nasprotju z lastnim prepričanjem, nekaj povsem običajnega. Lahko da g. Gantar tega ne razume, lahko pa da se je le v žaru obračuna z političnimi nasprotniki enostavno zlagal. Povedal drugače, kot v resnici misli. Ali pa se le nerodno izrazil. Saj verjetno sam ne verjame, da so naši poslanci (z izjemo enega ali dveh) brezmadežni angelčki?
(Zapisano je osnovano na dosedanjih poročanjih medijev, po katerih obstaja utemeljeni sum, da je Jelinčič Pogačniki ubljubil podporo pri interpelaciji v zameno za zemljišče za letalski muzej, ki ga je Pogačnik baje prenesel na občino, kjer bi muzej zgradili)
