nedelja, 14. marec 2010

Jelinčič ni kriv. Ali pač?

Politično trgovanje z poslanskimi glasovi je v političnem sistemu kakor ga imamo v Sloveniji praktično uzakonjeno. Brez koalicije vlade praktično ni mogoče sestaviti. Koalicija pa že sama po sebi pomeni, da bo vsaka od sodelujočih strank nekje popustila, da bo lahko realizirala vsaj del svojega programa. Da bodo pri nekaterih odločitvah pač glasovali v nasprotju s svojim prepričanjem zato da bodo na drugem področju pridobili tudi glasove drugih in s tem uveljavili del svoje volje.

Drug primer, morda še bolj razumljiv pa so lokalni interesi. Ker poslanec kandidira v svojem okraju, je logično, da je pri temah, ki se dotikajo njegovega okraja lokalpatriot. Da stisne glas tudi za tisto cesto ali kanalizacijo, čeprav je to v nasprotju z njegovim političnim pogledom. Nenazadnje smo vsi pod kožo krvavi. In lepo se je domov zapeljati po asfaltirani cesti.

Tako da Jelinčičevo trgovanje ni v bistvu nič posebnega. Podprl bo ministra, le ta pa bo v zameno poskrbel za asfaltiranje ceste, pardon, zemljišče za letalski muzej. Čisto pragmatično gledano, se je v situaciji, ko se bi sicer odločalo ali je minister imel od zlorabljenih psov kakšne koristi ali ne, skorajda bolje skriti za golim pragmatizmom. Jelinčič verjento s tem nikoli ni imel problemov. Konec koncev se rad kaže takšen kot je, in če je potem izvoljen, je to pač demokratična izbira plebsa.

Na strani ministra pa izgleda malce drugače. Minister je pa storil neko dejanje, prenos zemlje iz države na občino, zaradi lastnih koristi. Zato da ostane minister. Saj tudi poslanec gleda svoje koristi, vendar je vseeno drugače. Pri ministru, ki je izvršna veja oblasti, je to veliko bolj direktno. Zato je tudi krivda, veliko bolj direktna. Poslanec je precej bolj osebna funkcija, kajti izvoljen je bil on, minister je bil pa izvoljen da vodi ministrstvo. In ima interes ministrstva in vlade ter države prednost, pred njegovimi interesi, precej bolj kot pri poslancu.

Pa vendarle. Kdo je bolj kriv. Tisti ki žakelj drži ali tisti, ki vanj meče? In iz tega vidika, tudi do našega dragega, pardon, plemenitega Jelinčiča ne moremo biti ravnodušni.

V tej celotni zgodbi imamo pa še enega klovna. Namreč predsednik državnega zbora, g. Pavel Gantar, si je v komentarju na ta dogodek privoščil par takšnih nesmislov, da je močno vprašljivo ali je primeren za takšno častno funkcijo. Predsednik parlamenta je namreč tretji človek države, po predsedniku republike in predsedniku vlade. In, če gre takšen človek trositi neokoli teze, da je poslanec nevezan za svoje odločitve (kar je res), in mora vedno glasovati v skladu s svojim prepričanjem (kar je idiotizem) očitno ne razume dobro sistema, v katerem se nahaja. Kot sem že na začetku povedal, je namreč trgovanje z glasovi, s tem pa glasovanje v nasprotju z lastnim prepričanjem, nekaj povsem običajnega. Lahko da g. Gantar tega ne razume, lahko pa da se je le v žaru obračuna z političnimi nasprotniki enostavno zlagal. Povedal drugače, kot v resnici misli. Ali pa se le nerodno izrazil. Saj verjetno sam ne verjame, da so naši poslanci (z izjemo enega ali dveh) brezmadežni angelčki?

(Zapisano je osnovano na dosedanjih poročanjih medijev, po katerih obstaja utemeljeni sum, da je Jelinčič Pogačniki ubljubil podporo pri interpelaciji v zameno za zemljišče za letalski muzej, ki ga je Pogačnik baje prenesel na občino, kjer bi muzej zgradili)

torek, 09. marec 2010

Neosocialisti v Sloveniji

V raznih razprava beseda velikokrat nanese na to, da ne smemo vsega gledati zgolj ekonomsko, kar se ponavadi razlaga kot gledanje samo na profit. Da je potrebno gledati tudi na ostale vidike, kot so socialni, ekološki in etični.

Zadnji takšen poziv je zapisal neosocialistični dr. Franjo Štibljar.

Če že lahko razumemo podjetnika, ki se odloča zgolj na osnovi profita, to za državo oz. vlado ne sme biti ključno. Ja, vlada mora pogledati širše in upoštevati tudi vidike, kot jih navajajo neosocialisti. Pa vendar vlada ne sme ostati le pri tem.

Ob privatizaciji podjetij so bili pogosti očitki glede tega, da bo privatizacija prinesla stremljenje za dobičkom, kar bo rezultiralo v odpuščanju (socialni vidik), večjem pritisku na delavce (etični vidik) in se požvižgajo na naravo (ekološki vidik).

Zanimivo pa da te isti ljudje, ki se imajo za ekonomiste, pozabijo na vse druge aspekte, ki bi jih širši pogled moral vsebovati. Recimo kolikšno škodo je povzročil Telekom s tem, ko se je na vse kriplje trudil omejevati konkurenco, da je lahko ustvarjal ekstra profite na recimo račun vezave ADSL in ISDN priključka. Koliko se je s tem upočasnil razvoj, s tem pa tudi prestrukturiranje in marsikatero novo delovno mesto. Seveda so Telekom pri tem početji zagovarjali z enakimi argumenti, kot jih uporablja dr. Franjo Štiblar. Sociala, etika, ekologija.

Nižje cene storitev, ki jih omogoča konkurenca za razliko od (državnih) monopolistov, omogočajo nove storitve, lažji vstop v panogo, lažji pričetek z lastno dejavnostjo.

Ali je obdržanje delovnega mesta za naslednjih pet let, res pomoč delavcu? Če je jasno, da takšno delovno mesto na daljši rok nima perspektive? To je le odlaganje problema. In v vmesnem času, bo delavec starejši, bo še manj pripravljen na spremembo. Na drugi strani pa bo še več bolje izobraženih kitajcev, ki bodo še bolj konkurenčni.

dr. Franjo Štiblar, se zateče tudi k populističnim floskulam, "Če nismo sposobni sami gospodariti, si ne zaslužimo samostojnosti", igranje na nacionalno struno torej. Seveda mu na to nihče ne bo odgovoril "ne zaslužimo si je" in potem napačno logično sklepal "seveda smo sposobni". Ampak od teka okoli goreče hiše in tuljenja "nekdo mora nekaj storiti" se še nobena hiša ni pogasila.

Za konec ni odveč še definirati neosocialista - to je ugleden strokovnjak, ponavadi ekonomist, ki zagovarja socialne, etične in ekološke vrednote, kar mu omogoča poleg državne plače zaslužiti še postrani v kapitalskih družbah kot je na primer Ekonomski inštitut pravne fakultete d.o.o., ki se trži predvsem s pomočjo imena pravne fakultete zaslužek in dobički gredo pa konkretnim lastnikom.

Ustanovni šlani neosocialistične zveze - pardon Ekonomskega inštituta d.o.o. so:
  • Križanič Franc (13%)
  • Mencinger Jožef (19%)
  • ŠTIBLAR FRANJO (5,5%)
  • PLIVERIČ MARJETA (11%)
  • Bole Velimir (30%)
Del pa ima v lasti kar podjetje samo.

Vir: AJPES

Podjetje ima cirka pol miljona prihodhov, dobička pa ne. Ker izplačano dobi verjetno tisti, ki je posamezen posel pridobil (zlobiral) in izvedel.

PS: Sita vrana lačne ne razume. Ali lahko nek dr. Štiblar, ki poleg dobro plačane službe v javnem sektorju, kasira še po drugih linijah, res razume položaj delavcev?