Pahor je lahko Janši hvaležen za napad na Turka

SDS in SLS sta vložila ustavno obtožbo zoper predsednika države. Upam, da bo Pahor zbral toliko razuma in bo pustil, da gre to mimo njega. Naj se z tem ukvarjata parlament in predsednik, kasneje pa morda še ustavno sodišče. Pahor pa naj lepo v miru, ko bodo mediji usmerjeni drugam, pripelje na dan reforme, ki bodo pile vodo.

Janša je Pahorju ponudil par tednov miru. Ali jih bo izkoristil?

Če pa se še malo obregnem ob ustavno obsodbo predsednika. Seveda ni dvomov, kdo podeljuje državna priznanja. Predsednik ima to pravico. Tu ni dvomov. Kot tudi ni dvoma, da je predsednik v Slovneniji predvsem častna funkcija. Funkcija namenjena predstavljanju Slovenije. Namenjena predstavljanju kdo in kakšni smo Slovenci. Predsednik Turk je predstavnik vseh nas. Poosebljal naj bi naše skupne vrednote, zaradi katerih imamo skupno državo.

In ravno zaradi te častne funkcije predsednika, so njegova dejanja toliko bolj simbolna. In odlikovanje bivšega šefa tajne policije je simbol, ki ga ne smemo mirno požreti. Pa čeprav ima predsednik vso pravico najvišje državno priznanje podeliti pasjemu iztrebku. Seveda ima to pravico. In kot vsaka pravica se lahko tudi to pravico zlorabi.

Potrčeva obrazložitev, da v prejšnjem režimu ni bilo vse samo slabo, je seveda resnična. Seveda so bile pozitivne stvari. Ampak ali to pomeni, da je treba sedaj slaviti vsako dobro stvar? Da so zato storjeni zločini kaj manj zločinski? Ali morda teh dobrih stvari ne bi mogli izvesti tudi v drugačnem režimu? Recimo demokraciji?

Ali bi si Trobec zaslužil državno priznanje za umetniško izjemno zgrajeno krušno peč? Saj bi ga vendarle nagradili za konkretno (umetniško) dejanje in ne življensko delo. V okviru katerega pa je v tej isti peči sežgal par žensk.

Turk ni moj predsednik. Kar se mene tiče odpoklic ni potreben. Jaz sem ga že odpisal.

Pahorjeva "odločitev"

"...oba sva bila mnenja, da druge možnosti, kot predsednik vlade, sploh nimam. Zakon o računskem sodišču mi nalaga, da po tem, ko predsednik računskega sodišča ugotovi nepravilnosti, ki niso bile odpravljene, zahteva razrešitev ministra, pristojnega za nepravilnosti."

Avdio posnetek Boruta Pahorja in Karla Erjavca.

Skratka Pahor je sprejel odločitev, kjer itak nima izbire. In odločil se je, če temu sploh lahko rečemo odločitev, da naj se namesto njega odloči državni zbor.

In postavil je standard. Kakšen? Da se spoštuje zakone? Dragi Pahor - preberi si še enkrat svojo prisego. Z napovedjo, da bodo zakon dali pod ustavno presojo, pa še dodatno relativizira vse skupaj. Moral sem predlagati. Sicer bi ... kaj ... stisnil rep med noge.

Celoten nastop Pahorja je namenjen temu, da se "odločitev" omili. Da sploh ne pove svojega mnenja o Erjavcu ampak vse skupaj prepusti drugim.

In če pozorno poslušamo Karlov del se že razkriva taktika. Minister ne bo deležen interpelacije. Nop. V parlament gre predlog razrešitve ministra zaradi konkretne zadeve. In vsaka debata o drugih Karlovih grehih, seveda bo opozicija poiskušala, bo preprečena. In Erjavec bo v bistvu komot ostal minister sklicujoč se na kratek čas od kar je minister. In bo s tem opran ostalih grehov. Recimo podmizne prodaje podjetja.

Če so tudi ostale Pahorjeve odločitve, ne pozabimo da je kar nekaj časa vstrajno ponavljal da se bo odločil ON, ON SAM, brez razmišljanja o usodi koalicije, takšne - da se v bistvu ne odloči - potem imamo pač mevžo za predsednika vlade.

Iz SSKJ: mévža -e ž (ẹ̑) slabš. neodločen, bojazljiv človek: on je prevelika mevža, da bi to naredil; podjeten mora biti človek, ne pa taka mevža / kot psovka: odloči se že, prekleta mevža; mevža mevžasta ♪

Erjavec GO HOME

Erjavec je baje podpisal prodajo državnega deleža v podjetju Energetika Projekt. In sedaj se izvija da on ni nič kriv, saj je pogodbo sestavila notarka. Pogodba naj bi bila sporna, ker potrebuje za podpis takšne pogodbe sklep vlade.

Sory dragi minister, ampak notar mora sestaviti takšno pogodbo, kot mu je naročena. In pri tem poskrbeti, da se podpisniki zavedajo kaj podpisujejo in kakšne so posledice. In (bodoči) podpisniki imajo lahko čudne želje. Notar je dolžan vsebinsko obrazložiti podpisnikom kaj podpisujejo, ni pa dolžan preveriti, ali imajo podpisniki kakšne druge omejitve. Če jaz prodajam hišo, katere lastnik sem, notar enostavno ne more vedeti, da sem ženi obljubil, da hiše brez njene vednosti ne bom prodajal.

Ampak to je itak le iskanje izgovora. Erjavec bi moral predvsem pojasniti ZAKAJ je bilo prodajo sploh potrebno opraviti in KAKO so bili izbrani kupci. Če bi Erjavec to pojasnil, šele potem bi mu lahko očitali proceduralne napake, in bi bilo njegovo zgovarjanje na notarko vsaj delno smiselno.

Dokler pa ni jasno ZAKAJ in KAKO, ostaja zelo močan sum, da je Erjavec pač želel prodajo v interesu NEKOGA izvesti pod mizo. No, seveda je možno, da Erjavec ni nič kriv. Da je bila prodaja interes kakšnega njegovega podrejenega (ali znanega), ki je pač uspel ministra "nategniti". Podobno, kot so Viko Potočnik nekoč "nategnili" s SIB banko.

Erjavec se brani tudi z tem, da je itak že v naprej vedel da bodo tisti, ki se ga poiskusijo znebiti, nadaljevali. In je to pač logični naslednji poiskus. Kako predvidljivo. Gre za enako metodo, kot jo je uporabil Golobič pri razkriju deleža v Ultri. Napade nase enostavno pripišeš "trenutni gonji" ali pa "predvolilnemu boju", kot je bilo v primeru Golobiča. In potem se mediji v glavnem ukvarjajo z tem, na samo vsebino pa se lepo pozabi. In ker je bil politik deležen javnega zgražanja, je s tem politično že odgovarjal. case closed (in denar na varnem).

Pahor pravi, da se bo o tem, ali bo Erjavec še njegov minister odločal sam. In pri tem trdnost koalicije ne bo imela velike teže. Pravljice za otroke. Erjavec je bil na ministrsko mesto imenovan zgolj zato, ker je predsednik stranke s poslanci. Erjavec ni bil imenovan zaradi strokovnosti ali vizije. In edini razlog, da ostane v vladi so glasovi poslancev Desusa. Ki pa jih je čedalje manj.

Pahor ga bo odstopil le, če bo ocenil, da Desusovi poslanci ne bodo sledili ministru Karlu, ampak bodo sledili njemu, zastonj ali zaradi podkupnine (politične ne denarne seveda).

Delovanje v nacionalnem interesu - primer lekaren

Gregor piše o dobičkih, ki so jih imele Ljubljanske lekarne prejšnje leto. Lepo je, če podjetje posluje uspešno. Pa vendar, koliko je vreden takšen uspeh, če mu pri tem pomaga država?

Prodaja zdravil je namreč zelo regulirano področje. Prodajalcem so naložene prenekatere obveznosti, kot so predpisana izobrazba prodajalcev, svetovanje, dežurstva, ... po drugi strani pa monopol na določenem področju. In zagotovljene marže.

Že res, da imajo Ljubljanske lekarne verjento ves dobiček iz dodatnih dejavnosti. Verjento celo trdijo, da iz dodatnih dejavnosti pokrivajo izgubo, ki jim jo prinaša osnovna dejavnost - to je prodaja zdravil. Neumni bi bili, če ne bi. Namreč s tem potem lahko pritiskajo na odgovorne inštitucije, da se jim povišajo marže. In konstanten pritisk prej ali slej obrodi sadove.

Popolnoma nobene potrebe ni, da je konkurenca na področju prodaje zdravil omejena. To seveda ne pomeni proste prodaje zdravil. Le omogoči se, da lahko tudi izdajo zdravil na recept izvaja kdorkoli. Seveda v skladu z predpisi. Kar se mene tiče, lahko ostane tudi obvezna izobrazba prodajalcev.

Prepričan sem, da bi se s tem dostopnost za veliko večino prebivalcev povečala. Ne samo zdravil na recept, temveč tudi vsega ostalega, kar se pač ponuja v lekarni. Saj se verjetno vsi strinjamo, da v lekarnah ponujajo le zdrave in koristne napitke, tablete in pripomočke.

Glavni argument proti liberalizaciji je verjento to, da bi bilo težje izvajati nadzor. Naši dragi zakonodajalci pač menijo, da je dovbolj če predpise napišeš, lekarne pa jih vestno izpolnjujejo, in to še bolj papeško od papeža. Zapišeš da morajo lekarne poslovati humano in v interesu bolnikov - in PUF - tako je. Gregor na svojem blogu objavlja pismo farmacevtke v lekarni.

In, če se ob tako močni regulaciji pojavljajo takšne stranpoti, kakšen argument sploh še ostane proti liberalizaciji? Razen seveda nacionalnega (ali finančnega) interesa posameznikov?

PS: Šef Ljubljanskih lekaren je mag. Marko Jaklič. Znan iz vzajemnine zgodbe. Človek, ki je jasno pokazal da javni interes ni v nasprotju z pridobitništvom. Res velik človekoljub, ki svoje življenje tako rekoč donira javnosti z udejstvovanjem v javnih zavodih in ne v privatnih korporacijah, kjer bi delal predvsem v sebičnem interesu.

Pomanjkanje vrednot

Predsednik vlade je predstavil oz. bolje rečeno podprl predstavitev dokumenta "Kam po krizi?", ki so ga v minulih mesecih, navdahnjeni z vseprisotno gospodarsko krizo, spisali ugledni slovenski misleci. Marta Gregorič, Matjaž Hanžek, Lučka Kajfež-Bogataj, Lef Kreft, Ana Murn, Dušan Plut, Tine Stanovnik, Jožef Školjč in Jože Trontelj.

Koliko je ta skupina uravnotežena verjento ni potrebno posebej pojasnjevati. Dovolj je da poiskusite poiskati kakšnega tehnično usmerjenega.

In ravno zato, ker so sami družboslovci, bi pričakoval da se zavedajo pomena vrednot. Menjava družbenega okolja, kar so si zastavili za cilj, lahko temelji zgolj na vrednotah. In ko poznaš le te, potem lahko nadaljuješ s strategijami, politikami in taktično uvedbo le teh.

V bistvu se pisci tega zavedajo. Na 7. strani omenjajo, da paradigmatski prelom terja drugačen sistem vrednot. Ampak navedejo jih pa ne. Seveda se iz teksta potem lahko poiskuša razbrati kakšne vrednote imajo pisci v mislih. Ampak brez da so le te jasno zapisane, si jih bomo vsi vpleteni razlagali po svoje. In, če je najpomembnejša točka, iz katere potem izhaja vse drugo, nejasna, je lahko vse naprej samo še bolj megleno.

In megle je v dokumentu veliko.

Zapisalo se jim je: "Dosedanje prepričanje, da je rast materialne blaginje lahko neskončna, je zmotno." Hm. Kdo je pa imel takšno prepričanje do sedaj? Morda avtorji. Njihov problem. Vsem ostalim, ki malce spremljamo kam se svet giblje, pa je kristalno jasno, da se industrija materialnega ustvarjanja umika storitvenemu sektorju. Da so storitve (nematerialna produkcija) v najrazvitejših državah že krepko presegle proizvajalni sektor (materialna produkcija).

"Država je odgovorna predvsem za uravnavanje ekonomskega, socialnega, prostorskega in okoljskega razvoja ter za zagotavljanje izobraževanja, socialne varnosti prebivalcev, zdravstvenega varstva in pravne varnosti, demokracije in človekovih pravic."

S tem se strinjam. Ok, sam bi človekove pravice postavil na prvo mesto in potem demokracijo ampak to so detajli. Bistveno je, da avtorji pišejo da bi država morala uravnavati in zagotavljati. V nadaljevanju pa v glavnem pišejo, da bi država morala ne le uravnavati in zagotavljati ampak tudi izvajati. Da bi morala država vse to v bistvu zagotavljati preko državnega lastništva inštitucij in podjetij. Omenjajo določevanje prioritet za nov krog nacionalizacije.

Avtorji tudi ugotovijo da se je v preteklosti dogajala "minimalizacija vloge države, ukinjanje socialne države" brez enega samega konkretnega dokaza ali omembe. Enostavno zapišejo trditev, ker jim to ustreza za nadaljni razvoj misli. Ampak izmišljen začetek je slaba osnova za kakšen trden zaključek.

Nad vsem pa je prevladoval finančni sektor brez (realnega) denarja.

Oprostite dragi dušebrižniki. Ampak finančna kriza ni nastopila, ker bi se nekdo igral z monopoli denarjem. Nop. Ampak zato, ker se je igral z REALNIM denarjem. Ja, ni lepo da se je igral z njim. Se strinjam, da države niso odigrale svoje nadzorne vloge. Ampak denar, s katerim so se igrali je pa še kako realen. In tudi politiki, ki so reševali svoje riti s tem, da so črpali javna sredstva v zavožene banke, so zapravljali realen denar.

Težko je brati takšen dokument, kjer je veliko naloženega zato, da se dokaže ideja, ki jo sledijo pisci. Dokument vsebuje par smiselnih smernic, bolje rečeno osnutkov zasnove politik, ki bi jim bilo smiselno slediti. Predvsem na področju okolja. Ampak suma sumarum gre pa za navadno levičarsko skrpucalo, katerega glavni namen je ideološki boj. Ideološki boj posameznikov, ki imajo dobro postlano in si lahko privoščijo Neronov luksuz pesnjenja o gorečem Rimu, kar v živo.