Prispevki na plače (pokojninski, zdravstveni, pa še ene par dodatnih) niso navzgor omejeni, čeprav pravice izhajajoč iz teh prispevkov so. Zaradi precejšnje višine prispevkov (22,1% delojemalca + 15,9% delodajalca) predstavljajo precejšen strošek. Z določitvijo zgornje meje želi vlada narediti sistem bolj "pravičen".
Je pa "pravičnost" ena takšna subjektivna kategorija. In Semolič, sindikalni pomembnež, pravilno ugotavlja, da bo imel ta ukrep vpliv le pri tistih, ki imajo visoko plačo. Kar je res. Zato se s tem ne more strinjati.
Pozablja pa naš (pre)dragi sindikalni boržuj Semolič par dejstev:
1. Tisti z visokimi plačami poznajo mehanizme in imajo vzvode ter znanje (ali pa si vsaj lahko plačajo davčnega svetovalca), da se plačevanju tako velikih prispevkov povsem legalno izognejo. Izogibanje pa ne pomeni le tega da ne plačajo prispevkov, ampak se ponavadi s tem izognejo tudi dohodnini. Če je nekaj s strani plačevalca davka dojeto kot "nepošteno" se bo temu še z toliko večjim veseljem izognil.
2. Podjete ustvarja neko dodano vrednost. Nobena skrivnost ni, da si kos najprej odreže tisti, ki ima v podjetju največjo moč - se pravi lastnik. Nato si svoj kos odrežejo (dobro plačani) člani uprave in ostali za podjetje bolj pomembni. Na koncu pa sledijo plače za običajne delavce. In, če tisti dobro plačani, pokurijo večji del razdelitvene pogače (zaradi visokih prispevkov) bo za delavce ostalo manj. Morda kruto in nepošteno, ampak je že tako, da je bog najprej sebi brado ustvaril.
3. V Sloveniji so si razni cehi in lobiji izpogajali svoje pozicije. Predvsem na račun šibkih vlad, ki so želele ugajati in so si s tem kupovale glasove. Zato imamo na marsikaterem področju nesorazmerja. In takšna cehovska pogajanja, kakršna želi sedaj voditi tudi Semolič za delavce, so delavcem predvsem v škodo. Zato bi moral odločno nastopiti proti njim, ne pa da se jim pridružuje.
Semolič bi si v bistvu želel deliti plače v zasebnih podjetjih. Naj dajo več delavcem na minimalcu, in manj požrešnim dobroplačancem. Sliši se lepo. Ampak za kaj več kot pobožno želeti si, pa nima pristojnosti niti predsednik vlade, kaj šele nek sindikalni uradniček. Kaj zmore planski pristop na državnem nivoju smo lepo videli v prejšnjem sistemu. Verjamem, da se nekaterim kovca po njem. Ker so bili na pravi strani. In tudi takrat to ni bila delavska.
