Ali je ZDA pravna država? Kaj pa Slovenija?

Bernardu Madoffu je sodišče prisodilo 150 let zapora (slovenski mediji o tem). Za 65 miljard dolarjev pridobljenih po nezakoniti poti. Proti njemu je vloženih za več kot 170 miljard tožbenih zahtevkov, pemoženje so mu že zasegli, in to tudi nepremičnine, ki jih je prepisal na svojo ženo, da bi se izognil rubežu.

Madoffa so aretirali 11. decembra lani. Se pravi pred cirka pol leta.

To pomeni, da Madoffu ni bila omogočena čisto osnovna pravica, ki pripada vsakemu obtožencu v Sloveniji, še posebej pa tistim za gospodarski kriminal. Pravica, da se sodni postopek vleče tako dolgo, da se vmes nanj pozabi, da se najdejo nove in nove pravne luknje, da se lahko pritiska na tožilce ali/in sodnike. Pravica, da v vmesnem času obdolženi poskrije, izniči ali pokumzumira prigrabljeno premoženje.

Kdaj bodo ZDA postale normalna pravna država, kjer bodo inovativni gospodarstveniki imeli plodno zemljo za svoje domislice?

PS: današnji cukrčki: NLB, Istrabenz, SCT

Vroča zima se nam obeta

Pred tedni je prišla na plano novica, da je slovenija tudi uradno v recesiji. Po tem, ko se je recesija valila naokoli že več mesecev ta novica jasno ni vzbudila velikih odzivov. Nekako smo se na recesijo že navadili, in resnici na ljubo, večina je v svojih denarnicah (še) ni občutila.

Še najboljši komentar na ukrepe vlade se glasi: "katere ukrepe?". No, bodimo malce bolj milostni in priznajmo, da je vlada odreagirala z nižanjem plač javnih uslubencev za cirka 5%, da ima neke programe subvencioniranja čakanja na delo, in da daje neko miloščino ob nižanju tedenskih findov delovnih ur. Tudi bankam pomagajo. Čeprav ob tem ne smemo spregledati "Medtem ko se plače v javnem sektorju povečujejo za več kot šest odstotkov, pa v zasebnem sektorju trenutno rastejo po 0,1-odstotni stopnjii. (vir)"

Ampak poglejmo malce natančnejše te podatke o uradnem vstopu v recesiju:

BDP nižji za 4%. Izvoz nižji za 8.6%. Proizvodnje dejavnosti -20%, gradbeništvo -13%. Medletni BDP pa cirka 8.5% nižji.

Če ima podjetje dobiček v višini 10% prihodkov (tipično še veliko manj), in če jim prihodki upadejo za več kot 10%, pomeni da dobička ne bo. Ali ap bo močno okrnjen. Seveda podjetja na upad prihodkov reagirajo tudi z nižanjem stroškov, ampak stroški so tipično precej manj fleksibilni. Tako lahko mirno zaključimo, da bodo dobički podjetij letos precej nižji. Seveda bodo nekateri imeli celo večje, večina manjše, veliko pa jh bo zabredlo v izgubo.

In, če je nižanje dobičkov kapitalistov nekaj, čemur v takšni socialno usmerjeni državi kot je Slovneija lahko le ploskamo, ostaja neizpodbitno dejstvo. Brez dobička, ni tudi davka od dobička. Niji dobički, nižji prihodki države. Davek od dobička predstavlja cirka 15% proračunskih virov. Ob 50% upadu to pomeni 7,5% manjše prihodke proračuna.

Nekoliko manjši bo vpliv zmanjšanja dohodnine, ki v proračun prispeva približno enako. Zmanjšanje bo predvsem na račun nižje zaposlenosti (več brezposlenih, ki višajo stroške b nižanju davkov) pa tudi nižjih izplačil, tako rednih kot izrednih. Iz enakih razlogov bodo nižji tudi prilivi v pokojninsko in zdravstveno blagajno, ki bosta tako potrebovali injekcije iz proračuna.

Na strani prilivov bo torej učiten upad. Na strani odlivov so za enkrat s strani vlade vidne predvsem dodatne obveznosti (subvencioniranje čakanja na delo recimo). To vodi v višanje proračunskega primankljaja, ki vodi v dodatno zadolževanje, kar pa viša proračunske odhodke v naslednjih letih.

Vlada si kakšnega večjega varčevanja ne upa izvesti. Dobro namreč ve, da če sama zaveže mošnjiček, bo to okrepilo recesijska gibanja. Zaradi pomanjkljivih reform v preteklih letih, je namreč proračunska poraba izjemno velika, s tem pa ima izjemno velik vpliv na gospodarstvo.

Varčevanje pri plačah v javnem sektorju so 1x izvedli. Drugič, si verjetno ne bodo upali. Pri pokojninah, pa si ne bodo upali niti prvič.

Kaj torej vladi preostane?

Višanje prihodkov je možno praktično le na DDVju. Davka od dobička ne morejo povečati, pa tudi, če bi ga, se to ne bi kaj prida poznalo, ker če ni dobičkov ni davkov. Iz podobnih razlogov ne more niti povečati dohodnine, ker bi s tem višala stroške dela, kar bi vodilo v nove izgube delovnih mest. Ostaneta še DDV in trošarine. Ta dva vira vlada lahko, in jih po moje tudi bo povečala.

In to sta ravno vira, kjer je revež enako obdavčen kot bogati. To je vir, kjer se dražijo osnovne življenske dobrine. In le ta izhod ima vlada, ki si želi nositi pridevnik socialna.

Seveda pa je možno, da si bo vlada pač zatiskala oči, dokler bo šlo. Kar pomeni da bo v kratkem enostavno nelikvidna. Kar pomeni da se bodo začeli podaljševati plačilni roki države, izvozniki bodo čakali dlje na vračilo DDVja. Za redno izplačilo plač in pokojnin, se bo vlada morala nujno dodatno zadolževati pod čedalje slabšimi pogoji. Ne, Slovenija ne bo bankrotirala. Za kaj takšnega smo enostavno prebogati. Bomo pa porinili sebe in svoje otroke v drek, iz katerega vprašanje, če se nam bo v doglednem času uspelo izvleči.

In likvidnostni problemi države, ki se bodo odražali v podaljšanih plačilnih rokih, bodo pri podizvajalcih povzročili finančne težave. Skupaj z višjim DDVjem in trošarinami bo to zelo občutno. In čisto komot se lahko zgodi, da bo konec jeseni počilo. Da se bo tudi Sloveniji zgodil narod. In ne proti kapitalistom in ameriki, kar nekateri vidijo kot glavni razlog za krizo. Ne. Niti proti Janši, ki bi v letih debelih krav lahko kaj privarčeval za slabša leta. Ne. Narod bo vstal proti svoji, socialistično usmerjeni vladi. Ker si bo namesto lepih besed želel kruha. Niti ne belega.

Vesel bom, če sem se v napovedi zmotil. Ampak kakor kaže bo letošnja jesen in zima, dokaj vroča. Šele konec leta, ko se začnejo pripravljati bilance, se bo marsikdo streznil in zresnil, in začel tudi čezmerno zategovati pas.

Mission impossible 4 : Find private Mrkaić

L I B E R T A R E C na svojem blogu ugotavlja to, čemur se počasi ne upa nasprotovati nihče več. Slovenijo je finančna kriza dočakala nepripravljeno. In v bistvu bomo lahko srečni, če bo tokratna nas udarila toliko, da se bomo streznili.

Na tej točki se namreč strinjam z pokojnim Rugljem, ki je nekoč dejal, da je včasih koga pač potrebno pretepsti, ker brez tega enostavno ni pripravljen poslušati, kaj šele zdraviti se.

... sestavi elitno enoto slovenske vojske, kot je še ni bilo. Vanjo kadrira naboljše od najboljših. Tiste, ki so nam tako zvesti, da ne bi razmišljali niti sekunde ko bi bilo treba za domovino dati živlljenje. Zadnje rezerve porabi za nakup najsodobnejše vojaške opreme, do katere imamo kot članica NATA dostop. In jih pošlje v Washington z najpomembnejšo nalogo v naši zgodovini -

da najdejo Mića Mrkaića in ga -če je treba- s silo pripeljejo nazaj v Slovenijo.

Vsekakor pa je bolj kot Mićo v Sloveniji potrebno da krizo res toliko občutimo, da se večine ne bo več dalo peljati za nos z raznimi relativno nepomembnimi aferami in pravljicami.

Lukšičeve velike zgodbe

V sobotni prilogi Dela je intervju z ministrom Lukšičem. Eden od zanimivih poudarkov v intervjuju je vsekakor ideja VELIKE ZGODBE. Le veliki projekti lahko aktivirajo najboljše ljudi. In bi lahko bili tista tako iskana pot iz recesije.

Ljubitelj velikih zgodb je (bil) tudi Janez Janša. Umetni otok in kaj je še podobnih (predvolilnih) idej, ki jih je lansiral.

Definitivno velke zgodbe lahko pomagajo k homogenizaciji tako naroda, kot njegovih elit. V senci velikih zgodb so ljudje pripravljeni pozabiti na svoje potrebe in se posvetiti uresničevanju velikih zgodb. Kar lepo kaže zgodovina. Tretji rajh je bila velika zgodba - verjetno najbolj črna v zgodovini. Podobna velika zgodba je bilo iskanje poti v Indijo. Ali, če vzamemo kaj zgodovinsko bližjega je to "Človek na luno".

Če pa pogledamo bolj recesijsko, je najbolj znana velika zgodba ameriški "New deal". Bolj domače pa bi lahko bile tudi delovne brigade, ki se jih verjetno marsikateri tukaj prisotni z veseljem spominja.

Kaj od te bogate izbire je imel Lukšič v mislih?

Ne smemo pa pozabiti še ene velike zgodbe. Ali dveh. Pivovarna Laško in Istrabenz sta tudi veliki zgodbi. Slovenski. Glede na to, da sta v veliki večini financirani s strani bank, ki so pretežno v državni lasti, bi lahko rekli da gre za državne zgodbe.

In kažeta na osnovni problem državnih velikih zgodb, širše gledano pa tudi socializma. Ko uspeš shomogenizirati ljudi za skupen cilj, se odpira možnost da jim na račun kasnejših koristi trenutno plačaš manj. Kar pomeni da za izbrance oz. vladujočo elito ostane več. Danes in sedaj.

Glede na slovenske posebnosti bi zaključil da naj velike zgodbe Lukšič kar lepo obdrži zase.

PS: Glede na to, da je Lukšič minister za šolstvo, bi pa morda sanjanja o velikih (gospodarskih) zgodbah raje upeljal kakšno veliko zgodbo v slovensko šolstvo, ki nujno potrebuje spremembe.

Čestitka Golobiču 2

Čestitam!

Čestitam za uspešen prenos svojega interesnega področja pod okrilje svojega ministrstva. (vir: 24ur.com).

Seveda se strinjamo, da zadeva ni sporna. Če bi bilo Golobičevo lastništvo Ultre (ki več kot 80% ustvari na domačem trgu, pretežno verjento pri telekomunikacijskih operaterjih v državni lasti (beri Mobitel in Telekom)) kakorkoli sporno, bi tako načelen človek kot je minister Gregor prav gotovo odstopil. Ker pa ni, je očinto vse ok.

Sicer pe že stara ljudska modrost pravi, da volk najbolje ovce čuva. Nobena mu namreč ne pobegne.

Čestitke Gregorju Golobiču

Minister Gregor ni odstopil. Zakaj sploh bi. Saj ni nikomur nič ukradel. Podobno kot Finance sem tudi sam prepričan, da si je Golobič zaslužil vsak cent, ki ga ima v Ultri. Če si ga še ni, si ga pa še bo. In ravno zato mora ostati minister.

Verjetno tudi ni prav veliko dvomljivcev, ki dvomijo v to, da je zgodba o Ultri prišla na dan točno pred volitvami. Najenostavnejša razlaga pravi, da je to zakuhal Janša kot klasičen predvolilni manever. Zaokrožile pa so tudi govorice, da gre za maščevanje LDS. Kaj pa če je vse skupaj zakuhal kar Golobič sam?

Kakšne bodo posledice te štorije? Nikakršne. Gregor je še naprej minister. In predsednik stranke. Pokesal se je. Ljudstvo mu je že ali pa mu še bo oprostilo. Saj nenazadnje, kaj je pa sploh naredil narobe? Po pravici povedano tudi meni razna novinarska vprašanja, ko recimo kandidate za najprestižnejše funkcije v državi mučijo s šolskimi vprašanji, krepko hodijo na živce. Seveda ni spodobno, pa tudi politično ne modro, takšne zadeve zamolčati, ni pa v nasprotju z zakonom.

In recimo, da bi bili vi na Golobičevem mestu. In bi vedeli, da politični nasprotniki (ali prijatelji) rapolagajo z informacijo o lastništvu v Ultri. Ali bi jo razkrili kadar bi vam ustrezalo, ali bi počakali, da jo razkrijejo vaši politični kolegi, kadar njim paše? In kdaj je boljši čas kot predvolilni čas? Ko se potem mirno lahko braniš s tem, da je vse skupaj le pasja bombica vržena pred volitvami. In potem, če imaš srečo, dobiš na volitvah kazen. Srečo zato, ker morebitni nestolček na EU volitvah za Zares sploh ne bi bil usoden. Prej ga niso imeli, in če ga tudi sedaj ne bi imeli, to ne bi izgledalo kot poraz. Sedaj pa so ga celo dobili. In s tem je Golobičeva politična pokora verjetno manjša kot bi si želel.

Pa še računal je lahko na to, da bi se ta aferica skrila v sicerjšnjih bolj EU temah. Ampak očitno slovenska politična scena tega ni sposobna, zato se je prah dvigoval predvsem ob GG.

Nisem pristaš teorij zarot, in verjamem da je ponavadi najenostavnejša razlaga tista prava. V tem konkretnem primeru je to razlaga z Janšo. Ampak nekako kar ne morem potisniti ob stran razmišljanja, da morda pa je vseeno čas in kraj bitke izbral Golobič.

Nenazanje se meni sploh ne zdi ključen problem to, da je zamolčal javnosti solastništvo. Ampak predvsem utaja davka. Golobič je nekega dne imel lastništvo v Ultra SUM vredno par 1000 EUR. Naslednji dan, brez novega vložka, pa je njegov delež bil vreden precej več. 1000x več. In to je darilo. In od darila se plačajo davki.

In stari pregovor pravi "There is no free lunch". Kdaj in kako bo Golobič plačal svoj delež. Ali pa je morda pravo vprašanje KDO bo plačal. Srčno upam, da bo opozicija sedaj imela odprte oči nad Golobičevim ministrstvom, ki naj bi v kratkem dobilo pod svoje okrilje tudi telekomunikacije. Telekomunikacije oz. z drugimi besedami Mobitel in Telekom. Jup, tisti Mobitel, ki v Ultrini bilanci pomeni kar zajeten delež prihodkov.

Če je Gregor res sam to sprožil, mu lahko le čestitam (in da bom imel vsaj malo zadoščenja si pred tem še pljunem v roko). Malo je tako uspešnih potez v slovenski politiki. Res pa ne verjamem, da je sposoben takšne taktične bistroumnosti.

O Gregorju tudi na blogu brez posebnosti.

Piratske evropske volitve

Eno od "presenečenj" letošnjih evropski volitev, je prav gotovo Pirate Party, ki je na letošnjih vse evropskih volitvah dobila sedež v EU parlamentu. Dosegla je namreč 7,1% kar je dosežek primerljiv s slovenskim Desusom.

Tolikšen delež glasov lahko verjetno v veliki meri pripišemo neosocializmu, ki smo mu priča v zadnjem času, še posebej po finančnih zlomih in ohlajanju gospodarstva. Stranka namreč izhaja iz tradicije novodobnega piratstva, ki z zagovarjanjem nelegalnega kopiranja, predvsem programske opreme, negira avtorske pravice.

Ker pa so na drugi strani avtorskih pravic predvsem velika podjetja, multinacionalke je takšno piratiziranje hitro sprejeto kot boj proti kapitalu, boj proti največjemu zlu tega planeta, in je tako hitro sprejeto kot družbeno koristno. Ali vsaj simpatično. Tako kot je bil simpatičen Robin Hood.

Po svoje pa je ironično, da je takšna stranka doživela uspeh ravno sedaj, ko bo počasi postalo piratiziranje odveč, oziroma ne bo več mogoče. Software as service se namreč vse bolj uveljavlja. In sčasoma inštalacij programov, kot smo jih poznali, ne bo več. Tudi zato, ker bodo programi vsebovali čedalje več storitev, ki bodo dejansko zahtevali nek remote servis. Recimo Word opremljen z podobnimi zadevami, kot jih pripravlja Zemanta za blogerje. In s takšnimi servisi lahko postane programska oprema čedalje bolj naročniška in manj produktna. In piratiziranje odpade.

Podobno tudi pri igricah, kjer online prinaša še dodatno komponento. Igranje z ali proti ostalim igralcem.

Tako da ima tale piratska stranka morda še priložnost za naslednje volitve, potem pa ji bo počasi rok že potekel. Razen, če se bodo prelevili v kaj drugega. Recimo Marxovo delavsko stranko.

Enaki pred zakonom - znižajmo obdavčitev

Verjetno se malokdo ne bi strinjal s tem, da je enakopravnost vseh ena temeljnih človekovih pravic pa tudi dolžnosti. Kar pomislite kako se počutite, če stojite v vrsti v trgovini, nato pa pride trgovka, in povabi nekoga za vami, da naj kar stopi k na novo odprti blagajni. Če bi jo samo odprla, in se bi vsi zapodili proti nje z enakimi možnostmi, se nam zdi precej bolj pravično, kot če ima nekdo privilegij da prvi izve za neko priložnost.

In, če je enakopravnost tako velika vrednota, zakaj potem tako veliko ljudi tretira zgodbo delavcev, ki delajo v Avstriji za nepošteno. V Avstriji je nižja obdavčitev, kot v Sloveniji, zato je tudi iz vidika enakopravnosti prav, da razliko doplačajo v Sloveniji. Še bolj pravično bi bilo, da bi v Sloveniji plačali še bistveno več davka kot je razlika, ker pač živijo v Sloveniji in koristijo marsikatero državno ugodnost.

Ampak za politike je doplačilo 10K EUR dohodnine lep primer. Primer, ki se ga da izkoristiti. Namreč večini državljanov se zdi doplačilo dohodnine kot demoklejev meč. In, če ga kdo umakne, bo za to politično nagrajen. Pa čeprav bodo s tem nekateri priviligirani.

Rešitev, da bo volk sit in koza cela je enostavna. Znižajmo obdavčitev, da bo le ta enaka kot je Avstrijska. Saj veste, v Avstriji so obdavčeni toliko, da si lahko privoščijo boljše ceste, boljše in cenejše (v bistvu zastonj) otroško varstvo, šolnin tudi tam ni, sociala pa .... jaz v Gradcum Dunaju, Celovcu nisem videl prav veliko beračev. Ste jih vi?

Gregor je primeren minister, mar ne?

Ali si predstavljate primernejšega ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo kot je soustvarjalec in soustanovitelj uspešnega visokotehnološkega podjetja? Jaz si ga ne. Ker gre za človeka, ki zna teorijo spreminjati v prakso. Ki mu znanost pomeni nekaj uporabnega ne pa nekaj ekskljuzivno elitističnega. Ki nenazadnje razume in ve, kaj mora biti končni produkt visokega šolstva in znanstvenih inštitutov. Nekaj, kar se lahko uporabi v gospodarski praksi. Kajti le to lahko premika čedalje višjo letvico dodane vrednosti, čez katero skačemo.

Kaj pa je protiutež takšnemu idealnemu ministru. Na njegovem skrajnem koncu, se pravi najmanj primeren kandidat za ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo se nahaja "soustvarjalec" in "soustanovitelj" visokotehnološkega podjetja. To je tipično politik, ki si je za čakanje iz enega političnega stolčka na drugega, ob neuspehu na volitvah, izbral podjetje, ki mu lahko s svojimi političnimi povezavami zrihta kakšen posel. Recimo kakšno sitnico od uvedbe Enotne mestne kartice v Mestni občini Ljubljanski. Sitnica od 5 mio EUR, če sem si prav zapomnil. Za protiuslugo pa jasno poleg trenutnih koristi, še delež v prihodnjih poslih, se pravi lastniški delež.

Takšen človek tudi ni primeren za ministra, ker očitno niti sam ne verjame v napredno tehnologijo. Ampak verjame predvsem v to, da se da preko kao visokotehnoloških projektov črpati državni denar v privat žepe.

Morda delam komu krivico, in se dejansko pod nedolžno masko skriva tehnološki genij. Morda. Rad bi tudi verjel, da je Ultra res toliko visokotehnološko podjetje, da lahko preživi brez politične podpore. Nenazadnje poznam par ljudi, ki dalajo tam, in so strokovnjaki. In delajo dobro. Odlično. Zanimivo je tudi, da največji lastnik spornega podjetja, ki je verjetno tudi najmlajši, se v javnosti pojavlja NE. Ker se mu ni treba. Ker se kot pravi visokotehnološki strokovnjak predvsem dobro počuti v ustvarjanju ne pa v nastopanju.

Vprašanje je tudi zakaj podjetje na Nizozemskem? Samo davčni vidik? Ali tudi to, da je pač s tem težje odkriti lastnike. Ali še kaj tretjega.

Ali naj Golobič odstopi? Verjetno bi bilo najbolje da odstopi s vseh svojih stolčkov. Tako tistega iz Ultre, kot ministrskega pa tudi kot predsednik Zaresa. Težko verjeti. Golobiču se je videlo, kako ga je par let odrinjenosti iz politike bolelo, s kakšnim žarom se je vrnil. In kdor mu to sedaj odvzame (čeprav si je odvzel sam), bo veliko tvegal. Najmanj lasten stolček.

Koliko so evropske volitve sploh evropske?

Če primerjamo kampanijo za državnozborske volitve in sedanje za evropski parlament, praktično ni opaziti razlike. No, morda so bile državozborske res malenkost bolj konkretne, ker se za evropske pač ne spodobi obljubljati novih cest, čeprav ironično, še največ novih (avto)cest dobimo ravno zaradi EU denarja.

Sicer pa iste face. Isti predvidljivi nastopi. Isti dolgčas.

Še najbolj evropsko v tem cirkusu izpade nek gospodi Čurić ali Čirić ali nekaj podobnega. On vsaj s svojim imenom in priimkom daje tem volitvam nekoliko internacionalni pridih, čeravno očitno izhaja iz krajev, ki še niso deli EU.

Od strank pa svojo navezavo na svojo evropsko nadstranko še najbolj poudarjajo Mladi. Logično. Saj kaj boljšega o sebi, kot to da so člani neke nadstranke niti nimajo za povedati. Lepo bi bilo, če bi se enkrat odločili in rekli bobu bob, sebi pa Zeleni. Če se že imajo za pripadnike EU zelenih. Sicer bi bili tako tretji zeleni v Sloveniji, ampak morda bi jim pa uspelo, to kar obem drugim skreganim ne uspe. Združiti zelene, in si odrezati svoj delež politične pogače, ki je recimo v Avstriji pa tudi Nemčiji kar očiten.

Sicer pa je EU še mlada, in ji to, da so volitve še vedno predvsem lokalnega značaja, brez pravih globalnih list in strank ne gre zameriti. Vprašanje tudi, če bo sploh kdaj prišlo do tega. Osebno bi si tega želel. Ni namreč to, da lahko Slovenci volimo Slovenske EU poslance tisto kar nas definira kot nacijo. Pomembno je samospoštovanje in to da se sami priznavamo kot nacijo. In ko se tega enkrat zavedamo, lahko tudi popolnoma razsodno odločamo, ali je res npr. Petrle tisti, ki bo najbolje zastopal naše interese, ali pa je kakšen nemški ali finski kandidat bolj razgledan, bolj odločen in bolj stanoviten da mu zaupamo to poslanstvo.