Istrabenz - nacionalni interes

Večkrat je bilo že omenjeno v primeru Istrabenz, da gre tudi za nacionalni interes. Ob tem se omenjajo tisoči delničarjev. Omenjajo se tisoči zaposlenih, v podjetjih v lasti Istrabenza. Omenja se vpliv na banke.

In ja, strinjam se, da gre v tem primeru za nacionalni interes. Za Slovenski nacionalni interes. Za interes slovenske nacije. Gre za interes večine slovencev, da končno enkrat za vedno pokažemo da sprejemamo tržno gospodarsto. Da sprejemamo lastno odgovornost za lastne odločitve in dejanja. Da smo presegli tisti kvazi nacionalni interes, ki so nam ga prodajali raznorazne mesije, v resnici je pa šlo vedno le za privatni interes posameznikov, ki so znali zajahati svoje sodržavljane in se pustili na vajetih nacionalnega interesa odpeljati raju na proti.

Alternativa je, da se bo pokazalo, da je baje v slovenskem nacionalnem interesu socialistično skupinsko reševanje problema. Da bo Bavčar sicer moral odditi, podjetje pa mu bodo nekako rešili. V nacionalnem interesu seveda, za davkoplačevalski denar. Bavčar s tem ne bo več šef, še vedno pa bo pomemben lastnik. Tudi to ni slabo. Za njega.

Pa pustimo Bavčarja. On ima in svoj interes in sledenju le tega, ga je pripeljalo do te točke, kjer smo sedaj. Brez skrbi, da on ne potrebuje pomoči, nasvetov in sočutja nas vseh. On bo za sebe že dobro poskrbel. Pozornos bi se morala usmeriti v tiste, ki so mu pomagali pri uresničevanju njegovega interesa, na banke, predvsem tiste v nacionalnem interesnem lastništvu. Pogledati bi bilo potrebno, v čigavem interesu so Bavčarju posojale denar in zakaj.

Arhar nam je v imenu tuje banke jasno pokazal, kakšen je pravi interes resne banke. Na tej točki Bavčarja enostavno več ni. Je ena velika nula. Loozer pač. Njegove ideje o rešitvi so vredne približno toliko kot njegova firma. Sedaj mora vsaka banka sama razmisliti kako bo rešila svojo kožo. Koliko raznih interesov je zraven, je lepo opisano v prispevku na Financah. In v takšni kolobociji, je toliko bolj jasno, zakaj je Arhar popihal s tem kar je pač lahko odnesel. Konsenzna odločitev ostalih bank, je glede na prepletenost zgodbe praktično nemogoča. In, če bodo zaradi neprivlačnosti ostalih možnih razpletov banke v to vseeno prisiljene, se čisto mogoče lahko zgodi, da bo Bavčar še naprej jahal Istrabenz.

Namreč pri toliko različnih interesih, je izjemno težko najti njegovega naslednjika, ki bi pripravil ustrezen načrt za razplet zgodbe. Vedno bo komu kaj ne pasalo, in se bo počutil oškodovanega napram drugim. In, če tukaj dodamo še pregovorno slovenski stavek "naj sosedu krava crkne", lahko čisto komot dobimo Bavčarja kot likvadicijskega upravitelja Istrabenza. Ironično, ampak sploh ne neverjetno.

Razen, če banke res zberejo pogum, in se, kot omenja tudi Petra Soldat v svojem blogu, odločijo za profesionalnega, po možnosti tujega, upravitelja.

Daleč nas je pripeljal nacionalni interes. Da je najboljša možnost, da o usodi slovenskega podjetja napram pretežno slovenskim bankam, uporabimo tujega mediatorja. Zato naslednjič, lepo prosim, krepko razmislite, ali vam skušajo v resnici prodati nacionalni interes, ali pa morda le neko podpovprečno skrpucalo po nacionalno interesni ceni.

Istrabenz, unicredit in država

Unicredit banka se je odločila, da uveljavi garancije, ki jih je zastavil Istrabenz ko je najel posojilo pri njej. S tem je Unicredi postal lastnik zastavljenih Mercatorjevih delnic.

Slovenska vlada je sporočila, da je državno jamstvo pri izdaji obveznic NLB pogojeno s tem, da banke s tem denarjem ne financirajo morebitnega podaljševanja kreditov pri tki. managerskih odkupih, kjer se zaradi finančne krize najbolj škripa.

Zanimivo bi bilo izvedeti katera novica je bila prej. Še bolj zanimivo bi bio, če bi bil vladni pogoj izrečen pred Unicreditovo odločitvijo. Kar bi nakazovalo povezavo med obema. Da je Unicredit dobil jasen signal, da država ne bo pomagala Istrabenzu, zato se je sam odločil za hiter umik, da pograbi kar se pograbiti da, in rep med noge.

Ali je zgodba Istrabenza tragična? Daleč od tega. Gre za popolnoma normalno poslovno zgodbo, z visokim tveganjem in velikimi dobički. Ki se pač izgleda ni izšla. Pa naslednjič. Takih zgodb si v bistvu lahko le želimo. Ker kažejo na to, da trg deluje. Da obstajajo posamezniki z jajci. In da se je morda slovenska tranzicija zaključila. Da ni več dovolj, da si bil ob pravem času na pravem (direktorskem) mestu, pa si lahko poprihvatiziral kar je prišlo mimo, da so sedaj potrebne druge veščine in sposobnosti. In po tej zgodbi, tudi banke več ne bodo, vsaj nekaj let, tako lahkomiselne. Kar ima sicer negativne posledice na realno gospodarstvo, ampak zgodba tržnega gospodarstva je zgodba ciklov.

Kaj se lahko naučimo na primeru Josefa Fritzla

Josef Fritzl bo do konca življenja zaprt v psihiatrični bolnišnici. Med izrekanjem razsodbe je mirno zrl v tla. Na vprašanje sodnice, ali razume obsodbo, je dejal: ''Sprejemam sodbo." poročajo 24ur.com.

Po manj kot 1 letu, ko so zločinca odkrili, so ga ne le obtožili, ampak tudi obsodili. Sodni proces se je začel in končal v istem tednu. Si predstavljate kaj takšnega v Sloveniji?

Ali je prepozna pravica, kar je v Sloveniji prej pravilo kot izjema, sploh pravica?

Ruplov strel v koleno. Lastno.

Morda je kdo moj prejšnji zapis razumel kot da nekako podpiram Rupla. Naka. Napačno me je razumel. In danes sem v Delu prebral, da Rupel pošilja pisma naokoli, da naj zaustavijo se primer "Metla". Seveda bi bilo še nekako sprejemljivo, če bi Rupel pozval k čimprejšnjemu zaključku primera, in pri tem ponudil konstruktivno sodelovanje, da se čimprej raziščejo vse okoliščine domnevne zlorabe.

O ne, posebni odposlanec predsednika vlade, oče slovenske diplomacije, bivši večkratni zunanji minister, župan Ljubljanski si pa ja lahko dovoli, da poda malce podrobnejše napotke, kako naj se primer njegove žene rešuje in na koncu reši. Z opustitvijo preiskave seveda.

Dragi Rupel. Delitev oblasti na tri stebre, ni brez razloga praksa v praktično vseh demokratičnih družbah na svetu. In razlog, dragi posebni odposlanec, so ravno takšni primerki kot si TI. Ki globoko v sebi priznavajo en in samo en steber oblasti, in to so oni sami. Ki so prepričani, da je družba tukaj zaradi njih, in ne oni zaradi družbe.

Sicer bi se pa popolnoma strinjal z tem, da naj se primer "Metla" ali Marjetica čim prej pospravi na smetišče zgodovine. Skupaj z Ruplom seveda.

Spomladi se nabirajo Marjetice

24ur.com poročajo, da bo slovenska policija znova odprla preiskavo v primeru Marjetica Rupel. Spomnimo se: Marjetica Rupel žena takratnega ministra za zunanje zadeve, Dimitrija Rupla, naj bi za privat nakupovanje uporabila službeno vozilo in voznika. Podrobna raziskava je pokazala da je je kupila je metlo, toaletni papir, v rokah pa je imela tudi več vrečk.

In namesto, da bi ta novica zašla na prvo mesto tabloidov, ki bi natančno obdelali ali Marjetica potem metlo tudi uporablja ali ne, in ali je vzela troslojni ali le dvoslojni toaletni papir in zakaj, se z tem ukvarjajo osrednji slovenski mediji in tudi vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije - Janko Goršek. Le ta je namreč primer znova odprl.

In to v času, ko je afera Patria po volitvah kar izginila, ne da bi prišli do konca kdo in koliko si je zatlačil v žep. Glede na to, da so glavni osumljenci sedaj v opoziciji, vi morebitni resni dokazi o njihovi vpletenosti že prišli na dan. Ob projektih, kot sta "čista lopata" ali "Rov Barbara" policija res ne bi smela imeti preveč prostega časa in posledično ukvarjanje z tabloidnimi temami. Pa ga očitno ima.

Škoda, ki jo je državi povzročila gospa ministrova, se zelo verjento izraža v par 10 EURih. Ko so meni na avtu prerezali vse 4 gume, ali ukradli kolo, sem od policije dobil odgovor, da se z primeri, kjer stroški nekako presegajo vrednost škode, praktično ne ukvarjajo. Seveda se ukvarjajo, ker se morajo. Ampak praktično se ne ukvarjajo. Se pravi aktivno storilcev ne iščejo, če pa le ta slučajno pride mimo, potem ga pa pač obravnavajo.

Da ne bo pomote. Zdi se mi prav, predvsem iz higieničnih razlogov, da so takrat ta primer obravnavali. Da se je sporočilo da to ni prav da se dela. Da pa sedaj vršilec dolžnosti direktorja policije izgublja čas s tem primerom, in da ga bo izgubljalo še nekaj kriminalistov in ostalih udeležencev, se mi zdi pa malce, ...., rumeno.

Resnično bi rad verjel, da gre v tem primeru za kaj več kot za klasično med damsko prerivanje. Morda je ga. notranja ministrica Kresalova ga. biši ministrovi ženi Ruplovi zamerila, da je slednja bila na kakšnem sprejemu v bolj vpadljivi obleki, in ji dotična sedaj s tem malce nagaja. Kdo bi vedel?

100 dni vlade Boruta Pahorja

Seveda se tudi politični blog ne more odpovedati oceni prvih 100 dni vlade Boruta Pahorja. Malce sem počakal, pa ne zato, da preberem kako jo ocenjujejo drugi, ampak ker enostavno nisem imel časa. Pa tudi sicer raje vidim, da se misli najprej malce uležijo, ohladijo in dozorijo.

Dolgčas ni bilo. Morda presenetljivo odločno se je Pahor lotil problemov s Hrvaško. Presenetljivo odločno zato, ker smo Pahorja precej bolj vajeni kot spravljivega in počasnega voditelja, ki se niti ne prenagli, v bistvu pa niti ne sprejema kakšnih močnih potez. S Hrvaško je bilo drugače. Realno gledano težko ocenjujemo Slovensko pozicijo glede Hrvaškega vstopa v EU, ker mi pač konkretni dokumenti niso poznani. Je pa res, da dokument, ki ga Hrvaška vključi v postopek približevanja EU, iz lokalnega preide v mednarodnega. In iz tega vidika ima pri reševanju težav okoli meje, drugačno težo. Zato je vstrajanje Slovneije pri tem, da se spornim dokumentom te mednarodne teže ne da, smiselno in upravičeno.

Precej bolj je bil Pahor diplomatski pri domačih zadevah. Primer Rupel je težko razložiti drugače, kot da želi biti všečen čim širšemu krogu. Morda celo da želi bidi kaj več, kot predsednik zmagovalne stranke, ki je prevzel vodenje vlade. Morda se je Pahor spogledoval z nadstrankarskim vodenjem vlade. Morda. In če ja, je bil precej hitro postavljen na trdna tla.

Vlada se vsekakor nahaja v težavnio gospodarski situaciji, ki je ni zakuhala sama, niti prejšnja vlada. Smo pač del mednarodne skupnosti, in se finančnim krizam in gospodarskim gibanjem ne moremo izogniti, pa čeprav se zdi, da marsikdo še kar goji idejo o posebnosti idilične Slovenije, za katero bi bilo najbolje da se izolira vseh zunanjih vplivov.

Vlada je na krizo odgovorila po eni strani s spodbujanjem delodajalcev, da preidejo na krajši delovni čas in omejeno znižajo plače delavcem, ob hkratni zavezi neodpuščanja v tem obdobju. Ukrep, ki se bo izkazal pozitivno, če bo kriza minila hitro, če bo pa trajala dlje, pa se zna ukrep izkazati kot negativen. Težko je pa v tem trenutku soditi ali je bila pot prava ali ne, tako da v bistvu tudi kasneje ne bomo imeli pravice kritizirati tega ukrepa.

Drugi ukrep je pa povezan z javno upravo oz. javnim sektorjem. Nižanje plač vsem, lahko pripomore k nižji javni porabi. In nižanje javne porabe bi moral biti ključni element prilagajanja trenutni gospodarski recesiji. Prvi korak je storjen, upam da bo vlada sledila tudi na drugih področjih javne porabe. Potrebno se je zavedati, da kriza ni nastala v Sloveniji, in v Sloveniji se ne bo končala. Če želimo iz krize priti močnejši, jo moramo izkoristiti. In najpomembnejše je, da država ne porabi več, kot ji državljani zaslužimo. Pa tudi tako opevana solidarnost, se lahko izkaže s tem, da se sorazmerno z nižjo produktivnostjo, niža tudi javna poraba.

100 dni je malo. Malo, če nisi pripravljen. In pripravljena je bila izgleda le ministrica Kresalova, ki si je že zaslužila prvo interpretacijo zaradi izbrisanih. Čestitke za zbran pogum, ker ugristi v tovrsten problem po toliko letih, ne zmore vsak. Morda je to le odraz njene neizkušenosti, morda pa tega, da je dejansko sposobna pogledati kaj je prav in kaj ne, ne glede na politične strankarske vidike. Težko bi rekel, da je takpšni v vladi veliko.

Prvih 100 dni nam potrjuje, da na prevzem vlade niso bili pripravljeni. Izgleda da bo šlo tako kot je bilo do sedaj v navadi. Najprej se dve leti pripravlja, nato se šele sprejema ukrepe, ki pa so že predvolilno obarvani. Na ta način reform sprejeti možno ni. Potrebno jih je sprejeti že v prvega pol leta vladanja, da se potem do konca mandata prikažejo rezultati. Tega Pahorjeva vlada še ni osvojila.

Za jesen vlada sicer pripravlja nekatere reforme, recimo na področju socialnega varstva. Pustimo se presenetiti, morda bo kaj iz tega. Tudi minister za zdravstvo je dolžnik, ki še nič kaj ni pokazal.

Za konec pa bi omenil še podražitev RTV prispevka, podražitev železniških prevozov in podražitev elektrike. Upam, srčno upam da to ne pomeni, da so razni lobiji dobili nazaj ustreznega sogovornika v vladi, in sedaj višajo svoje prihodke, da si bodo lahko zagotovili ustrezne rente.