Neoliberalno in neosocialistično obrezovanje jabolk

Pride zimsko-pomladni čas, ko je treba obrezati jablane. Mojih 8 komadov, je ravno toliko, da imaš kaj početi cel dan, vmes pa je seveda še obilo časa za razne nepotrebne misli. In tako se mi je utrnila ideja o neoliberalnem in neosocialnem obrezovanju jablan.

Doktrina prejšnjih časov glede obrezovanja je bila, da se mladike odstriže pri 2 ali 3 poganjku. Saj veste, pri jablanah vsako leto požene kup mladik, ki se jih ne more kar pustiti, ker potem bi šla vsa drevesna energija v njih, ne pa v sadeže. Zato je nekaj potrebno narediti. In po tej doktrini se z vsemi ravna enako, vse se lepo obreže na enaki razdalji. Vsi enaki, vsi enakopotlačeni. Socializem. Zato temu pravimo neosocialistično obrezovanje jabolk.

Žal pa ima ta neosocialistični pristop par slabih lastnosti. Ko se spomladi potem drevesni sokovi prebudijo in oddrvijo po drevesu in vejah navzgor zavijejo tudi v te, odrezane mladike. vejam namreč noben ni povedal da so odrezane. In potem se sokovi zaženejo, in pridejo do odrezanega konca. Kaj se zgodi? Tam potem zaradi viška sokov požene iz ene odrezane mladike en kup novih. In tao je vsako leto večja gužva in zmeda. Sicer, če nič ne obrezuješ, se to brstenje potem umiri, ampak do takrat imaš že takšno jablano, od katere je bolj malo jabolk, pač pa veliko sence.

Zaradi slabosti te neosocialistične doktrine se je sčasoma pojavila nova, rojena iz pohlepa lastnikov kapitala, pardon jablan, ki želijo čim bogatejši pridelek. Čim več in čim debelejša ter sladka jabolka. Ki nima niti malo občutka za solidarnost. Po tej doktrini se pa večina mladik enostavno odreže na samem začetku, tako da sok niti ne zavije proti njim, ampak nadaljuje po veji do tistih mladik, ki jih je kapitalist ali od njega pooblaščeni obrezovalec izbral, da bodo ostale. Večina jih skratka propade, manjšina izbrancev pa pobere vse drevesne sokove, se okrepi in lahko bogato rojeva. Tej doktrini rečemo neoliberalna doktrina obrezovanja jabolk.

Priznam, sam podpiram neoliberalno obrezovanje jablan.

Pa še malce slik, za boljšo predstavo vsega skupaj, in kakšen zločin sem naredil danes.

Prej

Potem

PS: Vsi, ki vas zanima nepolitični pogled na obrezovanje jabolk si lahko kaj več preberete na najboljšem blogu.

Podpiram interpelacijo zoper Kresalovo

Enostavno se mi zdi prav, da se ob reševanju problema izbrisanih, o tem vodi tudi parlamentarna debata. In, če ne gre drugače, naj bo pač zaradi interpelacije. V bistvu bi bilo edino prav, da bi bila interpelirani vsi dosedanji ministri za notranje zadeve pa še tisti za pravosodje zraven, od prvega do zadnjega. Ne glede na politično pripadnost.

S tem bodo odločbe dobile še dodatno težo. In je čisto vseeno ali bo interpelacija uspela ali ne. Usoda ene ministrice je namreč čisto nepomembna primerjano z usodo posameznikov, nad katerimi se je izživljala in samozadovoljevala birokratska elita - seveda z najboljšimi nameni.

Ja, lahko se bi strinjal, da ni prav, da bomo sedaj vsi plačevali za neumnosti tako brisalcev, kot vseh, ki so jim sledili. Če bi slovenska politika zmogla ustrezno politično modrost, če bi uspeli se prepričati, da ni država zato da se njim služi, ampak naj bi oni služili državi, bi še v par letih po napaki lahko le to popravili, praktično brez občutnih posledic. Enostavno bi odpravili izbris. In dali izbrisanim možnost, da si status uredijo.

Seveda so izbrisani to možnost imeli tudi pred izbrisom. Amapk to izbrisa ne opravičuje. A si predstavljate, da danes sprejme država sklep, da tisti, ki niste bili udeleženi v nedavnem popisu, pač nimate več stalnega prebivališča. Niti državljanstva?

Sploh pa prebivališče ni in ne sme biti zgolj birokratska kategorija. Človek pač ne prebiva tam, kjer piše v evidenci, ampak tam kejr pač prebiva. Ko se je neka gospa poiskušala prijaviti na naslov Tržaška 2, Ljubljana, so ji prijavo zavrnili, češ da so tam le poslovni prostori, ne pa stanovanjski. In se je pritožila, in so preverili, in so videli da res tam živi. In se je nato lahko prijavila. Logično. Če stanuješ na smetišču, je tam tvoje prebivališče. Pika. Birokracija gor ali dol.

Podobno je urejena tudi zunajzakonska zveza. Ni važno ali si poročen ali ne. Če živiš skupaj, ti gredo pravice in dolžnosti, kot če si. Pika.

In ravno tako država ne more sprejeti, da nekdo nima stalnega prebivališča, če tega ni javil na nek urad. Ne more. In ne sme. In, če takšne neumnosti sprejema politika, je v bistvu prav, da smo kaznovani in plačujemo vsi. S tem dobimo jasen signal, da je vseeno bolje da na volitvah izbiramo pametno.

Pa da smo si na jasnem. Nihče, prav nihče v slovenski politiki si ob reševanju tega problema nima pravice ploskati. Morda bi si to zaslužil 10 let nazaj. Danes pa ne. Le molče lahko ponižno opravijo svoje delo. In to predlagam tudi ministrici. Da v svoj zagovor pove le "Naredila sem to, kar bi morali pred mano, pa niso Igor Bavčar, Ivan Bizjak, Andrej Šter, Mirko Bandelj, Borut Šuklje, Peter Jambrek, Rado Bohinc in Dragutin Mate". Potem pa se naj opozicija izživlja. Več kot o komurkoli drugem, bodo povedali o sebi.

Kopirajmo skandinavski model

Finance poročajo: Danska vlada namerava v letu 2010 za 3,5 milijarde evrov znižati davčno obremenitev in tako prispevati h krepitvi gospodarstva, ki ga je načela svetovna finančna kriza. S predlagano spremembo davčne zakonodaje bodo imeli potrošniki prihodnje leto na voljo za 1,6 milijarde evrov več sredstev.

Razmislek o protikriznih ukrepih vlade

Odkar je vlada uvedla možnost subvencioniranega krajšanja delovnega časa iz 40 urnega delavnika na 36 urni, me je pri tem ukrepu nekaj motilo. Ne domišljam si, da poznam s kakšnimi težavami se srečujejo podjetja v teh časih, zato tudi težko presojam ali je takšen ukrep koristen ali ne.

Vendar ko se čedalje več podjetij odloči za takšen korak, se nehote vprašam, ali so se podjetja za ta ukrep odločila, ker ga res potrebujejo, ali le zato, ker v bistvu ne vedo kako bi se s trenutno situacijo spopadla, pa so se za to odločili tako kot jim je vlada nakazala da se s to situacijo spopada. Zato, da so v bistvu pridobila ddaten čas, da razmislijo kako naj se z upadanjem povpraševanja dejansko spopadejo.

Ob upadu prihodkov je podjetje nekako prisiljeno krčiti stroške. Ukrep vlade je ukrep uravnilovke. Nižanje plače vsem za 10%. V primeru kratkoročne krize bi ta ukrep zelo verjento izpolnil svoj namen. Podjetja bi spodbodel da teh 6 mesecev potrpijo, obdržijo tudi kakšnega zaposlenega, ki ga sicer ne potrebujejo več. Pokurijo vse svoje rezerve - upad naročil je namreč po podatkih podjetij precej večji kot 10%.

Kaj pa po 6 mesecih? Če se razmere ne bodo izboljšale, ali se bodo celo še poslabšale, bo pa podjetje v precej slabšem položaju, kot bi bilo, če bi že na samem začetku krize začelo izvajati resnejše ukrepe kot so te podprti s strani vlade. Lahko pa po drugi strani pogledamo tudi tako, da je vlada dala (slabemu) manangementu vsaj nek hint, kako se lahko začnejo sami spopadati s krizo, če so pač sami bili brez idej.

Spopadanje na vladni način pa ima tudi eno slabo stran. Podjetje svojim delavcem z nižanjem plače za 10% definitivno sporoča, da imajo težave. In dobri delavci se bodo ozrli drugam. In verjento tudi našli delo drugje. Podjetju se bo na ta način struktura zaposlenih poslabšala.

Pogosto je tudi mnenje, da nekaterim podjetjem država ne bi smela pomagati, ker so itak obsojena na propad. V bistvu se s tem ne strinjam. Država naj pomaga ali vsem ali pa nobenemu. Da bi sedela križem rok, in le zreducirala javno porabo vsaj v višini upada proizvodnje aktivnosti, je verjento naivno pričakovati, sploh zaradi neosocialistov, ki so trenutno na oblasti, zato ostane le pomoč vsem. Saj si verjetno nihče ne želi, da bi Erjavec odločal o tem ali naj pomoč dobi Železarna Ravne ali Gorenje, ali Golobič o tem ali pomagati Ultri ali Iskratelu. Če pa bi to še nekako potrdili, pa se vprašajte, ali bi za finančni nasvet res zaprosili finančnega ministra, recimo bivšega Andreja Bajuka.

Vem, da neke možne rešitve nisem nakazal. Imate morda vi kakšno?

Nekaterim uspe v prvo!

"Pri 17. letih sem že rodila. Imela sem dokaj stroge starše, ki me do 16. leta niso pustili nikamor"

Andrijana Starina Kosem (Jana, 2005)

ind - 20.2.2009

Balkanska strategija slovenskih železnic

Lani so Slovenske železnice ustvarile cirka 10 mio EUR izgube na tovornem delu, in cirka 8 mio EUR na potniškem. Ok, slednje razumem. Javni prevoz oseb, ima elemente javnega dobra, je neke vrste servis, ki ga država nekako mora zagotavljati svojim državljanom.

Ampak izguba na tovornem delu je pa precej problematična. Saj ne gre za prevoze dobrodelnega tovora. Gre za gospodarsko dejavnost. In če le te ne moreš opravljati z dobičkom, je bolje da je ne opravljaš. Bolje da prepustiš prevoze tistim, ki jih bodo opravljali z dobičkom.

Opravljanje preovozov z izgubo lahko tudi pomeni, da železnica kasira premalo, morda na račun koga drugega, ki ima zaradi tega ekstra dobičke.

Vse to slabo delovanje in izguba, pa železnicam ne zadošča. Našli so še slabšo železnico, Albanske železnice, s katerimi bi se sedaj želeli strateško povezati, poročajo Finance. A sedaj bomo pa Slovenci poleg slovenskih še albanske železnice subvencionirali???

Nekdo, ki še doma ne zna dobro poslovati, bi sedaj želel svoje poslovanje še širiti. Res pa imajo Slovenske železnice eno veliko prednost pred vsemi ostalimi. Blizu jim je balkansko poslovanje. To pa na balkanu ni mačji kašelj.

Protirecesijski ukrepi vlade

Eno od pravil, ki ga zelo hitro osvoji vsak, ki začne vlagati na borzo (še posebej na razvite borze, ne tale vrtec od LJSE) je, da je le nepričakovana novica novica. Tako se začetniki pogosto čudijo, kako to, da je po objavi krasnih poslovnih rezultatov nekega podjetja, delnica tega podjetja padla in ne zrasla. Odgovor se skriva v pričakovanjih. Če so vsi pričakovali tako dobre rezultate, so se le te že odrazili v ceni delnice. Ko so dejansko rezultati prišli, je bilo vse že v ceni. Če pa so pričakovali še boljše rezultate, kot so dejansko prišli, pa cena jasno pade.

In nekaj podobnega se dogaja tudi z protirecesijskimi ukrepi slovenske vlade. Pridejo prepozno, in premedlo. Praktično nobenega presenečenja. Nič, kar bi preseglo pričakovanja. In tako je vprašanje, če ni vsak ukrep dejansko protiukrep, ker le prinese novo razočaranje.

Mirno lahko ugotovimo, da je recesija v Sloveniji predvsem zunanji pojav. Prišla je od zunaj, in odšla bo, ko bodo za to izpolnjeni pogoji zunaj. Vlada vpliva na to praktično nima.

Kar pa seveda ne pomeni, da lahko vlada mirno prekriža roke in čaka boljše čase. Vlada lahko poskrbi, da bomo konec recesija pričakali v boljši kondiciji kot ostali deli sveta, kjer se bodo s recesijo spopadli precej odločnejše. Vlada bi predvsem morala poskrbeti za popolno zamrznitev deleža javne porabe. Če bodo davčni prihodki upadli za recimo 5% mora vlada poskrbeti, da se bo vsaj za toliko znižala tudi njena potrošnja iz proračuna. Korak v to smer je bilo nižanje plač za 1 PR v javnem sektorju.

Področje, kjer bi se vlada še lahko izkazala pa je tudi problem neplačevanja. Že brez recesije je plačilna nedisciplina spravila marsikatero podjetje v nelikvidnost, v času gospodarskega zastoja pa je to še precej hujši problem. Borbo z nelikvidnostjo lahko vlada vodi tudi na tem področju.

Zavedati pa se je potrebno tudi, da bo recesija pomenila tudi prečiščenje trga. Slabši bodo odpadli. Dobri bodo dobili nove priložnosti. In pri tem prečiščevanju vlada ne sme delovati zaviralno. Reševanje slabih, lahko potegne za sabo tudi propad boljših, ki bi sicer lahko preživeli. Velikokrat je na borzi bolje enostavno dati mir, kot pa na vsak način nekaj narediti. Enakega pravila se lahko drži tudi naša vlada. Še posebej, če res velikih, morda že revolucionarnih korakov, ne zmore. Recimo, da bi splošno davčno olajšavo dvignila za jurja evrov, s tem praktično vsem državljanom povišala neto plačo, in jim s tem omogočila da malce več zapravijo, kar se nekako sedaj trudijo v vseh razvitejših državah.

Odgovor vlado - na odprto pismo

Vlada mi je poslala kao odgovor na moje teženje.

Odgovor (PDF).

Moja zahvala
-----------------
Najlepša hvala.

Upam da bo priplo tudi še kaj vsebinskega.

Lep pozdrav,
Marko Pavlišič