Pa pustimo to. Kako takšen zamik vpliva na porabnike sredstev.
Morda so zdravstvene inštitucije takšnih ukrepov že vajene, in imajo zaradi tega že pripravljeno ustrezno zalogo sredstev (beri denarja). Morda. V tem primeru celoten sistem deluje precej ne optimalno. Če si nekdo kopiči zaloge, ker se boji kaj bo sledilo, s tem posledično dviga stroške.
Če pa ustrezne zaloge nimajo, morajo sredstva dobiti na drug način. Prvi ukrep je jasno, da odložijo plačila svojim dobaviteljem. S tem se problem državne nelikvidnosti prenese na problem nelikvidnosti v gospodarstvu. Država torej, namesto da bi gospodarstvu olajšala delo, in zato sprejema razne ukrepe, po drugi strani otežuje poslovanje. Skratka en korak naprej, dva nazaj. Odlično.
Ker pa so glavnina stroškov plače, kjer pa si težko privoščimo zamik plačila, bodo verjetno posamezne ustanove prisiljene v najemanje premostitvenih kreditov. Kar je pa trapasto. Namesto da bi se zadolžila država direktno, ki lahko sredstva dobi precej ceneje z nižjimi stroški, se bo zadolževala vsaka organizacija posebej. Stroški pa enormno višji. V vsakem primeru pa se v bistvu zadolžuje država. Razen, če je vse skupaj mišljeno kot pomoč bankam, je to početje čisto brez smisla.
