Socialistično skrpucalo o Muri v Sobotni prilogi

Resnično mi ni jasno, kakšen namen je imel urednik Sobotne priloge da je objavil tole skrpucalo izpod peresa Gojka Staniča.

Seveda se v tem trenutku veliko čuti poklicanih da rešijo problem Mure. Nekateri z kvazi projekti, kot recimo Pečečnik, drugi pa s svojimi po njihovem mnenju vsekakor briljantnimi idejami. Poglejmo podrobneje.

Po začetnem opisu lastninjenja, in hvaljenju modela, ki ga je avtor očitno zagovarjal v času lastninjena, avtor kar počez oceni, da je država s podržavljanjem in izvozno politiko povzročila Muri škodo in da naj to SOD poplača. Kaj bi se ukvarjali z izračuni, koliko je te škode. SOD naj plača zaostale terjhatve in obveznosti pa smo si bot. Odlično.

Zaposleni naj izvolijo vodstvo (predlagam da kar kakšnega sindikalnega voditelja ali ap delavskega direktorja iz Slovenskih železnic). Izbrani voditelj pa naj vso plačo, ki presega eksistenčni minimum nameni vodenju podjetja. Pa verjetno tudi odgovarja s vsem svojim premoženjem. Pravljice za otroke. Kot prvo bo Mura verjetno imela konflikt z delavci, ker jih bo pač veliko brez dela. In v takšni točki pričakovati oz. zahtevati od delavcev da si izberejo svojega rablja? Kaj če bi jim še sol na rano posipali. Mura rabi dobro vodstvo. Takšne, ki znajo delati, ki so v življenju že kaj dosegli, si že kaj zaslužili. In zakaj bi takšen uspešen direktor sprejel tveganje, da izgubi vse svoje premoženje? Takšno tveganje bo sprejel le nekdo, ki v bistvu nič ne tvega. Pri takšnih ljudeh tudi ne moremo govoriti o plači za eksistenčni minimum. Oni ga imajo tudi brez plače. Idealen za Muro bi bil recimo Waren Buffet. On je namreč ravno z tekstilno tovarno obogatel. In je na začetku imel precej mizerno plačo. Po enih podatkih 1$ na leto. Je pa imel kapitalske prihodke iz drugih naložb.

Višek pa Gojko doseže v povratku v brigadirske čase odrekanja in žrtvovanja. Ne morem drugače kot da to citiram:
Velika prednost Mure je vrhunska kakovost šivanja šivilj, ki delajo sredi Evrope in lahko začasno preživijo tudi z ekstremno nizkimi prejemki. Minimum plač je sposobnost plačevanja položnic in kreditov, preostale prejemke si bodo morali zaposleni začasno urejati iz drugih virov ali iz državne pomoči ogroženih družin. Hrano si zaposleni lahko preskrbijo doma in so zato lahko dolgoročno konkurenčni drugim evropskim delavcem.

Hm. HM! A je treba še kaj dodati? Ali niso šivilje in ostali delavci že dovolj pretrpeli? Ali si ne zaslužijo programa, kjer ne bodo spet oni (edini), ki se morajo odrekati in žrtvovati. Pišuka! Projekt ki ne zmore delavkam zagotoviti spodobne plače za daljše obdobje ni vreden pol kozarca mrzle vode. Bolje da se likvidira, delavkam zagotovi odpravnina in nadomestilo za brezposlenost, potem pa lahko na ostankih vzniknejo nova podjetja.

Naš veliki socialistični mislec seveda ponudi rešite tudi na prodajni strani. Internet je rešitev. Pa invalidi. Pa eko. Pa majhne trgovine brez zalog na elitnih lokacijah. Pa kaj še? V bistvu z idejami ni nič narobe. Samo da so bolj kot za tekstilnega kolosa primerne za majhna podjetja, financirana s strani tveganega kapitala. Internetna prodaja (Gojko pač ne razume, da se da človeka zmeriti tudi na daljavo) oblačil bo gotovo imela svojo prihodnost, oziroma je že med nami. Ampak takšen projekt ne more rešiti Mure. Ker bistvo takšnega projekta ni v šiviljah, ampak čisto drugje. In če je takšen projekt lahko uspešen z Muro, bo uspešen tudi s še cenejšimi šiviljami v Bosni, Kitajskem ali Maroku. Tam je namreč konkurenca šiviljam iz Mure. Razni trni prijemi jim lahko dajo nekaj dela za kratek čas, ampak na dolgi rok pa morajo biti bolj produktivne kot je njihova konkurenca na področju, ki ga opravljajo. To pa je šivanje oblačil.

Še veliko cvetk se bi našlo, ampak nima smisla. Na ta način se Mure ne da rešiti. Država naj transparentno ponudi Muro v odkup slupaj z vsemi njenimi obveznostmi vred. Ponudniki naj se zavežejo, ne da bodo ohranjali delovna mesta, ampak da bodo vsem zaposlenim bodisi redno dajali plačo, ali pa jim izplačali odpravnino. In to naj podkrepijo s 10kratno bančno garancijo. In v svoji ponudbi navedejo ceno, pozitivno ali negativno. Če najboljši ponudnik presega likvidacijsko vrednost potem ni dvomov, če ne, potem se gre pač v likvidacijo. Najmanj kar delavke potrebujejo sedaj so razne pravljice za lahko noč, ki le podaljšujejo agonijo, dajejo lažno upanje in predvsem služijo kot dimna zavesa tako za podmizno trgovanje kot tudi nedelo vlade.

Kdo pa je avtor v sobodni prilogi:
Gojko Stanič, slovenski politik, marksist, publicist in pedagog, * 15. maj 1940, Ljubljana.

Dr. Gojko Stanič je bil dolgoletni predavatelj marksizma na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Je ustanovitelj in predsednik slovenskega Instituta za delničarstvo.

No, pol mu lahko mirno oprostim. Saj kaj drugega od marksista pač ni za pričakovati.