V sobotni prilogi Dela je intervju z ministrom Lukšičem. Eden od zanimivih poudarkov v intervjuju je vsekakor ideja VELIKE ZGODBE. Le veliki projekti lahko aktivirajo najboljše ljudi. In bi lahko bili tista tako iskana pot iz recesije.
Ljubitelj velikih zgodb je (bil) tudi Janez Janša. Umetni otok in kaj je še podobnih (predvolilnih) idej, ki jih je lansiral.
Definitivno velke zgodbe lahko pomagajo k homogenizaciji tako naroda, kot njegovih elit. V senci velikih zgodb so ljudje pripravljeni pozabiti na svoje potrebe in se posvetiti uresničevanju velikih zgodb. Kar lepo kaže zgodovina. Tretji rajh je bila velika zgodba - verjetno najbolj črna v zgodovini. Podobna velika zgodba je bilo iskanje poti v Indijo. Ali, če vzamemo kaj zgodovinsko bližjega je to "Človek na luno".
Če pa pogledamo bolj recesijsko, je najbolj znana velika zgodba ameriški "New deal". Bolj domače pa bi lahko bile tudi delovne brigade, ki se jih verjetno marsikateri tukaj prisotni z veseljem spominja.
Kaj od te bogate izbire je imel Lukšič v mislih?
Ne smemo pa pozabiti še ene velike zgodbe. Ali dveh. Pivovarna Laško in Istrabenz sta tudi veliki zgodbi. Slovenski. Glede na to, da sta v veliki večini financirani s strani bank, ki so pretežno v državni lasti, bi lahko rekli da gre za državne zgodbe.
In kažeta na osnovni problem državnih velikih zgodb, širše gledano pa tudi socializma. Ko uspeš shomogenizirati ljudi za skupen cilj, se odpira možnost da jim na račun kasnejših koristi trenutno plačaš manj. Kar pomeni da za izbrance oz. vladujočo elito ostane več. Danes in sedaj.
Glede na slovenske posebnosti bi zaključil da naj velike zgodbe Lukšič kar lepo obdrži zase.
PS: Glede na to, da je Lukšič minister za šolstvo, bi pa morda sanjanja o velikih (gospodarskih) zgodbah raje upeljal kakšno veliko zgodbo v slovensko šolstvo, ki nujno potrebuje spremembe.
0 komentarji:
Objavite komentar