Kaj manjka Janševi drugi republiki

Janša v svoji napovedi druge republike Slovenske ni ravno odkrival tople vode, niti pokazal pretirane originalnosti. Lahko bi v bistvu rekli, da je združil in ubesedil svoje travme, povezane z nedavnim vladanjem in rezultati volitev. In krivce, kot jih vidi sam, bi pač rad pritisnil z ustavo. No točka okoli srednje šole in okolja sta pač aranžersko zraven.

Kaj pa Janša ni povedal, pa bi v drugo republiko vsekakor sodilo:

• omejitev javne porabe na 30% BDPja.
  Slovenija nujno potrebuje omejevanje politikov pri poseganju v vse pore življenja, ker jim samoomejevanje očitno ne deluje. Z omejitvijo javne porabe, se bo precej zožil maneverski prostor politike, in se bo prostemu trgu pustilo da zadiha tudi v Sloveniji, država pa se bo iz vloge usmerjevalca in spodbujevalca lahko fokusirala na vlogo nadzornika. Do sedaj je država igrala predvsem prvi dve vlogi, kar pa je vodilo v poosebljanje nacionalnih interesov, rezultati česar pa so končno dobili ime in priimek. Nadzorno vlogo pa je država v veliki meri ignorirala, tudi zato, ker je težko biti v isti osebi tisti ki načrtuje, izvaja in nadzira. Zato imamo enega najbolj zaprtih trgov, monopole (ali vsaj kartele) na več področjih, kar državljani plačujemo tako neposredno skozi višje cene kot posredno skozi manjšo kvaliteto.
  
  
• natančna definicija socialne države.
  V ustavi zapisano socialno državo je potrebno obrazložiti, ker sedaj se na to točko obeša vsak, ki mu nekaj ne paše. Definirati je potrebno tiste minimalne pogoje za pridobivanje pomoči državem, in minimalni paket pomoči, ki državljani pripadajo, ko se znajde v težkem socialnem položaju. Stanje, da socialno pomoč po več 100 EUR prejemajo posamezniki z več 100K EUR premoženja, je nesprejemljivo. Transferji posameznikov v denarju, ne bi v nobenem primeru smeli presegati minimalne zajamčene plače delavcev.
  
  
• pokojninski sistem.
  Pokojninski sistem trenutno ne nudi ustrezne socialne varnosti, predvsem iz vidika zaupanja vanj generacij, ki trenutno vplačujejo. Zato je nujna sprememba iz "pokojnine iz trenutnih vplačil" v sistem "privarčevanih pokojnin". Novi sistem mora VSEM zagotavljati minimalno pokojnino, preostanek pa dobi vsak iz privarčevanih sredstev. Dosedanja vplačila, tudi sedanjih upokojencev, se preko ovrednotenja bodočih denarnih tokov (pokojnin, ki jim pripada) preračuna na današnjo vrednost in to vrednost je potrebno zagotoviti danes. Viri za to so še ne olastninjeno državno premoženje in proračun (ob upoštevanju ptrve točke). V naslednjem desetletju se bi to lahko zagotovilo. Od tej točke naprej, ima vsak državljan lasten pokojninski račun, in izbira upravljalca sredstev sam. Država poskrbi za destimuliranje predčasnih dvigov teh sredstev in ustrezen nadzor nad upravljalci.
  
  
• umik iz gospodarstva.
  V povezavi z prvo in tretjo točko, se v ustavo zapiše omejevanje lastništva države v gospodarskih projektih in družbah, na le tiste projekte in družbe kjer država neposredno uresničuje svojo politiko.
  
  
• šolski sistem
  Glede na razpad vrednostnega sistema v šolstvu, je potrebna močna pluralizacija šolskega prostora, da se na novo izoblikujejo najprej vrednoste na najnižjem nivoju, kar potem lahko preraste na celoten sistem. Predpišejo se minimalni nivoji znanj in 2 x letno eksterno preverjanje znanja za vse v drugi in tretji triadi. Financiranje poteka preko vavčerskega sistema, vrednost pa se izračunava na osnovi polnega stroška šolanja v državnih šolah. Na enak način se zagotavlja tudi dostopnost do vrtcev, pri čemer se eksterno preverjanej znanja, zamenja z eksternim nadzorom, katerega poročilo je javno.
  
  
• zdravstveni sistem
  Temeljno izhodišče je, da vsak bolnik dobi terapijo kot jo potrebuje, ne kot si jo lahko zdravstvena blagajna privošči. Preko javnih razpisov zdravstvena blagajna izbere izvajalca zdravstvenih storitev, kjer zavarovanci zdravstvene storitve dobijo zastonj v okviru osnovnega oveznega zavarovanja. Na razpisu dosežene cene so bazične cene zdravstvenih storitev. V kolikor pa se zavarovane codloči za enak zdravniški poseg drugje, mu zavarovalnica krije 80% bazične cene, preostanek do polne cene izvajalca, pa krije zavarovanec sam ali pa v dogovoru z izvajalcem dodatnega zavaroavanja. Na ta način se stimulira širjenje in kvaliteta zdravstvenih storitev, za razliko od trenutnega stanja, kjer se delamo da je vse kot mora biti, hkrati pa se koncesije podeljujejo politično, čakalne dobe se skrajšujejo z umiranjem pacientov ob enormni višini zdravstvenega zavarovanja pa je bolnik pogosto prisiljen plačevati polno ceno iz svojega žepa.

Seveda gre za utopične spremembe. Slovenska politika takšnih sprememb ni možna, ker bi ji bila s tem omejena moč - ki pa je ključno gonilo pri trenutnih politikih.