Razmislek o protikriznih ukrepih vlade

Odkar je vlada uvedla možnost subvencioniranega krajšanja delovnega časa iz 40 urnega delavnika na 36 urni, me je pri tem ukrepu nekaj motilo. Ne domišljam si, da poznam s kakšnimi težavami se srečujejo podjetja v teh časih, zato tudi težko presojam ali je takšen ukrep koristen ali ne.

Vendar ko se čedalje več podjetij odloči za takšen korak, se nehote vprašam, ali so se podjetja za ta ukrep odločila, ker ga res potrebujejo, ali le zato, ker v bistvu ne vedo kako bi se s trenutno situacijo spopadla, pa so se za to odločili tako kot jim je vlada nakazala da se s to situacijo spopada. Zato, da so v bistvu pridobila ddaten čas, da razmislijo kako naj se z upadanjem povpraševanja dejansko spopadejo.

Ob upadu prihodkov je podjetje nekako prisiljeno krčiti stroške. Ukrep vlade je ukrep uravnilovke. Nižanje plače vsem za 10%. V primeru kratkoročne krize bi ta ukrep zelo verjento izpolnil svoj namen. Podjetja bi spodbodel da teh 6 mesecev potrpijo, obdržijo tudi kakšnega zaposlenega, ki ga sicer ne potrebujejo več. Pokurijo vse svoje rezerve - upad naročil je namreč po podatkih podjetij precej večji kot 10%.

Kaj pa po 6 mesecih? Če se razmere ne bodo izboljšale, ali se bodo celo še poslabšale, bo pa podjetje v precej slabšem položaju, kot bi bilo, če bi že na samem začetku krize začelo izvajati resnejše ukrepe kot so te podprti s strani vlade. Lahko pa po drugi strani pogledamo tudi tako, da je vlada dala (slabemu) manangementu vsaj nek hint, kako se lahko začnejo sami spopadati s krizo, če so pač sami bili brez idej.

Spopadanje na vladni način pa ima tudi eno slabo stran. Podjetje svojim delavcem z nižanjem plače za 10% definitivno sporoča, da imajo težave. In dobri delavci se bodo ozrli drugam. In verjento tudi našli delo drugje. Podjetju se bo na ta način struktura zaposlenih poslabšala.

Pogosto je tudi mnenje, da nekaterim podjetjem država ne bi smela pomagati, ker so itak obsojena na propad. V bistvu se s tem ne strinjam. Država naj pomaga ali vsem ali pa nobenemu. Da bi sedela križem rok, in le zreducirala javno porabo vsaj v višini upada proizvodnje aktivnosti, je verjento naivno pričakovati, sploh zaradi neosocialistov, ki so trenutno na oblasti, zato ostane le pomoč vsem. Saj si verjetno nihče ne želi, da bi Erjavec odločal o tem ali naj pomoč dobi Železarna Ravne ali Gorenje, ali Golobič o tem ali pomagati Ultri ali Iskratelu. Če pa bi to še nekako potrdili, pa se vprašajte, ali bi za finančni nasvet res zaprosili finančnega ministra, recimo bivšega Andreja Bajuka.

Vem, da neke možne rešitve nisem nakazal. Imate morda vi kakšno?