Protirecesijski ukrepi vlade

Eno od pravil, ki ga zelo hitro osvoji vsak, ki začne vlagati na borzo (še posebej na razvite borze, ne tale vrtec od LJSE) je, da je le nepričakovana novica novica. Tako se začetniki pogosto čudijo, kako to, da je po objavi krasnih poslovnih rezultatov nekega podjetja, delnica tega podjetja padla in ne zrasla. Odgovor se skriva v pričakovanjih. Če so vsi pričakovali tako dobre rezultate, so se le te že odrazili v ceni delnice. Ko so dejansko rezultati prišli, je bilo vse že v ceni. Če pa so pričakovali še boljše rezultate, kot so dejansko prišli, pa cena jasno pade.

In nekaj podobnega se dogaja tudi z protirecesijskimi ukrepi slovenske vlade. Pridejo prepozno, in premedlo. Praktično nobenega presenečenja. Nič, kar bi preseglo pričakovanja. In tako je vprašanje, če ni vsak ukrep dejansko protiukrep, ker le prinese novo razočaranje.

Mirno lahko ugotovimo, da je recesija v Sloveniji predvsem zunanji pojav. Prišla je od zunaj, in odšla bo, ko bodo za to izpolnjeni pogoji zunaj. Vlada vpliva na to praktično nima.

Kar pa seveda ne pomeni, da lahko vlada mirno prekriža roke in čaka boljše čase. Vlada lahko poskrbi, da bomo konec recesija pričakali v boljši kondiciji kot ostali deli sveta, kjer se bodo s recesijo spopadli precej odločnejše. Vlada bi predvsem morala poskrbeti za popolno zamrznitev deleža javne porabe. Če bodo davčni prihodki upadli za recimo 5% mora vlada poskrbeti, da se bo vsaj za toliko znižala tudi njena potrošnja iz proračuna. Korak v to smer je bilo nižanje plač za 1 PR v javnem sektorju.

Področje, kjer bi se vlada še lahko izkazala pa je tudi problem neplačevanja. Že brez recesije je plačilna nedisciplina spravila marsikatero podjetje v nelikvidnost, v času gospodarskega zastoja pa je to še precej hujši problem. Borbo z nelikvidnostjo lahko vlada vodi tudi na tem področju.

Zavedati pa se je potrebno tudi, da bo recesija pomenila tudi prečiščenje trga. Slabši bodo odpadli. Dobri bodo dobili nove priložnosti. In pri tem prečiščevanju vlada ne sme delovati zaviralno. Reševanje slabih, lahko potegne za sabo tudi propad boljših, ki bi sicer lahko preživeli. Velikokrat je na borzi bolje enostavno dati mir, kot pa na vsak način nekaj narediti. Enakega pravila se lahko drži tudi naša vlada. Še posebej, če res velikih, morda že revolucionarnih korakov, ne zmore. Recimo, da bi splošno davčno olajšavo dvignila za jurja evrov, s tem praktično vsem državljanom povišala neto plačo, in jim s tem omogočila da malce več zapravijo, kar se nekako sedaj trudijo v vseh razvitejših državah.