Sprememba v financiranju kulture

To da subvencioniranje kulture v veliki meri pomeni prelivanje sredstev od manj premožnih h premožnejšim, verjetno ni potrebno posebej razlagati. Manj premožni so tako zaradi načina življenja, izobrazbene ravni in življenskega standarda, pa tudi zaradi različnega pojmovanja kaj kultura sploh je (npr. ali je Atomic Harmonic kultura??) v manjši meri deležni rezultatov subvencioniranja kulture, kot njihovi bolj premožni sodržavljani, ki pogosto zahajajo na kulturne prireditve tudi zaradi prestiža in svojega položaja. Ob tem ne smemo tudi pozabiti, da je plačilo par (deset) EUR za vstopnico v gledališče, bistveno drugačen strošek za nekega npr. zdravnika, kot njegovo kolegico, medicinsko sestro.

In pustimo ob strani razloge, zakaj sploh subvencionirati kulturo. Takšen liberalen pogled je vsekakor za Slovenijo še prezgoden, in bi izvenel le kot rdeča cunja, ki jo pomoliš biku pred nos. S tem pa se čisto nič ne bi približali potrebnim spremembam.

Ideja je povsem enostavna. Dajmo premožnim možnost, da plačajo polno, ne subvencionirano ceno kulturnega dogodka. Na način, da vsak prejemnik sredstev iz proračuna, izračuna kolikšna je polna cena recimo neke predstave, nato pa še kolikšna je cena zaradi subvencioniranja. Tale slednja, mora biti enaka kot je cena sedaj. Da pa ne bi kulturnikov obremenili z nepotrebnim računovodstvom, se seveda omogoči pavšalno določanje stopnje subvencije. Če je recimo Cankarjev dom lani prejel 50% sredstev s prodajo vstopnic, 50% pa od države (procente sem si gladko zmislil) potem je polna cena točno 2x toliko kot redna (subvencionirana) cena.

Na blagajnah nato prodajajo obe vrsti vstopnic. Kdor želi, lahko kupi komercialno, kdor pa to ne zmore, pa naj kupi po isti ceni kot do sedaj. Obvezno se tudi določi, da so subvencionirane vstopnice v rumeni barvi, z janso oznako da so subvencionirane iz proračuna ministrstva za kulturo.

S tem se za nobenega državljana stanje ne poslabša, razen če sam tako želi. Kdor želi, lahko še naprej kupuje subvencionirane vstopnice po nižji ceni. Kdor pa resnično ceni kulturo, in si to lahko privošči, pa bo z veseljem plačal polno ceno, in še kaj primaknil zraven.

S tem, bi se omogočil večji priliv sredstev v kulturne ustanove. Zmanjšalo pa bi se prelivanje sredstev od manj premožnih h bolj premožnim. Nenazadnje pa bi se tudi pokazalo, kdo je res ljubitelj kulture, komu pa gre le za prestiž. In to prestiž, ki ga želi imeti povrh vsega še subvencioniranega.